Bilo je na začetku avgusta. Ura je bila skoraj osem zvečer, ko sem potrkala na vrata Štalunovih z Brc pri Ilirski Bistrici.

Vem, da to ni običajna ura za obiske, a sem se zaradi posebnih okoliščin odločila, da obiščem prijatelja Jožeta Boštjančiča.

Jože me je učil osnov vrbopletarstva. Je rokodelec, ki se je s svojim mojstrskim delom predstavljal po vsej Sloveniji in za opleteno steklenico, ki je bila leta 1990 razstavljena na mednarodnem sejmu domače obrti v Slovenj Gradcu, prejel znak za kakovost izdelka. Jaz sem izdelovalka papirnatega cvetja, zato mi je pri pripravi aranžmajev vedno prišel prav kakšen vrbopletarski izdelek. 

Tonca se je zelo razveselila mojega obiska. Potožila je, da je Jože vsak dan v slabšem stanju in da tudi ona ni v dobri kondiciji. »Ah, zgodba z vrbopletarstvom se je zaključila,« je odgovorila na moje vprašanje, če mož še kaj plete. Dodala je, da komaj diha. Dolgoletne tažave z astmo so ga ošibile. 

Povedala mi je, da gre tudi ona kmalu po osmi uri v posteljo in da vstane okoli desete. V njihovem hlevu, kjer zadnjih nekaj let domujejo v glavnem kokoši, so tudi lastovičja gnezda. Ker se v gnezdo vrnejo tik pred mrakom, kokoši pa gredo spat veliko prej, Tonca zapre vrata šele, ko je prepričana, da so se gostje vrnile. Hlev zapira zato, da bi preprečila morebitni nezaželen nočni obisk lisice. 

Povedala je, da ji marsikdo reče, da je neumna, ker vstaja zaradi lastovk, ona pa tem ljudem odvrne, da si ptice po tako dolgi poti, ki jo preletijo iz južnih krajev do Brc, zaslužijo varen dom. »Saj to traja le dobre tri mesece,« je zaključila. Omenila je, da ji je v veliko veselje opazovati lastovice in njihovo življenjsko dinamiko. Dodala je, da se jeseni težko poslovi od njih, vendar je hvaležna vsakič, ko se vrnejo. 

To njeno drobno dejanje dobrote in sočutja poživlja svet. Kmečka lastovka namreč izumira. Ko Tonca to zgodbo deli s prijatelji, ne da bi se hvalila, zagotovo nikogar ne pusti ravnodušnega. Mene je ta zgodba prepričala, da je na svetu veliko ljudi, ki se niti ne zavedajo, kako pomembna dobra dela opravljajo. Ne ovekovečijo jih s fotografijami na socialnih omrežjih in ne pišejo o njih, a vseeno najdejo pot do ljudi.

Najpomembnejši del našega življenja so drobna dejanja dobrote in ljubezni, s katerimi oplemenitimo svet.

Jerica Strle

Sodelujte tudi vi

Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.


sl_SISlovenščina