5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Znanka pred menoj se mi je zdela kot zakladnica zgodb, zato sem jo vprašala: »Se spomniš še česa zanimivega iz svoje mladosti?«

»Ja. Spomnim se, kako sem zaupala mami. Nikoli ji nisem ugovarjala. Vedno sem ji zaupala in verjela, da mi pravilno svetuje. Moja mama je bila zelo modra in skromna. Rada je brala in se pogovarjala z nami, otroki,« je rekla gospa Angelca.

»O, joj. Potem si bila poseben otrok? Danes otroci skoraj ne zaupajo več staršem. Le redki so tisti, ki jim še,« sem se nasmehnila.

»Ne, bila sem čisto normalen otrok; tak, kot so bili vsi. Ampak člani družine smo bili povezani med seboj in zaupali smo si,« se je zasmejala, potem pa je začela pripovedovati: »Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Otroci smo včasih med počitnicami ostajali doma. Nismo hodili na morje. Tisti, ki so živeli na kmetiji, so delali na njej. Mi je nismo imeli, zato mi je mama priskrbela delo na železnici.«

Nisem razumela, zato je nadaljevala s pripovedjo: »Vsako leto med počitnicami so iskali otroke, ki bi s krampi in motikami čistili plevel ob progi. Razdelili so nas v skupine in za vsako skupino je bilo določeno območje, ki ga je morala ta očistiti tisti dan.«

»Zanimivo. Prvič slišim, da so otroci opravljala taka dela,« sem se čudila povedanemu.

»In nekega dne,« je nasmejana rekla, »sem našla denar, ki je padel z vlaka. Jaz sem ga našla. Imela sem srečo, saj je bil bankovec kar veliko vreden.«

»Res? Se spomniš, kaj si naredila z njim?«

»Kaj? Skladno s tem, kar me je naučila mama; med seboj si moramo pomagati in deliti. Znesek smo si razdelile z dekleti iz moje skupine in vse smo bile zelo vesele.«

Za hip je utihnila, nato pa je nadaljevala: »Saj ti kar naprej govorim o tem, kako sem srečna, če lahko s kom delim, kar imam. Imam ogromno sreče; mogoče celo preveč.«

Poslušala sem jo, gledala, razmišljala in rekla: »Pravijo, da jo ima vsak toliko, kolikor je pripravljen narediti zanjo.« Potem sem jo vprašala: »Se spomniš, koliko si bila takrat stara?«

»Ja, približno petnajst let. Takrat sem ravno zaključila osnovno šolo.«

»Neverjetno! Če bi se to zgodilo v današnjih časih, bi večina skrila denar in si z njim kupila drag mobitel.«

»Ali pa ne. Saj je tudi danes mnogo srčnih, dobrih mladostnikov. In prav je tako,« je pokimala prisrčna gospa.

Darinka Kobal, 10. 2. 2026