5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Ne zaradi lučk ali hrupa, ki spremljata praznični čas, temveč zaradi jaslic, ki jih zvesto in z enako mero veselja leto za letom postavlja Maks Šeško. Njegove jaslice niso le božična postavitev, ampak so prostor, kjer se srečujejo ljudje, se ustavijo drug ob drugem in ob tem začutijo pripadnost.

Zgodba o tem se je začela pisati že v njegovem otroštvu; v družini, kjer so jaslice pomenile skupno delo, potrpežljivost in toplino doma. Iz preprostih materialov, kot so zemlja, paličice in lepilo, so nastajali prvi prizori, v katere sta bili vtkani vera in medsebojna povezanost. Ti občutki so se ohranili skozi desetletja in so z leti le še rasli.

Danes jaslice zasedajo več kot deset kvadratnih metrov in štejejo več kot tristo figuric. A njihova prava vrednost ni v njihovi velikosti ali številu podrobnosti, ki jih sestavljajo. Vsako leto so postavljene na nekoliko drugačen način, vsakič pripovedujejo novo zgodbo – o ljudeh, ki delajo, skrbijo drug za drugega, hodijo po poteh, se srečujejo ob vodi in živijo drug z drugim. Tako kot v resničnem življenju. 

Te jaslice niso zgolj prizor Jezusovega rojstva. Gre za celovit, živ svet, v katerem se prepletajo svetopisemski motivi in podobe iz vsakdanjega življenja. Ob hlevčku z Marijo, Jožefom in Jezusom so še gradovi, mestne hiše, vasi, poljane, poti in izvir vode, ki dejansko teče. Figurice ponazarjajo ljudi pri delu ter njihove skrbi in vsakdanja opravila, nad vsem tem pa se razprostira nebo z zvezdami in premišljeno osvetlitvijo.

»To terja ogromno dela, a mi ne predstavlja bremena,« pravi Maks, ki s tovrstnim delom skrbi za ohranjanje vrednot, ki so mu jih predali starši; vera, zvestoba tradiciji in odprtost do ljudi. Jaslice razume kot spomin na bistvo božiča – na rojstvo, mir in bližino.

Jaslice so sčasoma postale nekaj več – stičišče skupnosti. Vsako leto po božiču se pri Šeškovih zberejo sosedje, prijatelji, upokojenci in znanci – tudi štirideset ali petdeset ljudi hkrati. Ti prinesejo potico, spečejo pecivo, zapojejo in se pogovarjajo med seboj. Tako so za nekaj ur skupaj brez naglice in brez vlog. »Tega nam danes zelo primanjkuje,« pove Maks, »zato se razveselim vsakega obiskovalca; ker pride in ostane.« V decembru in januarju je jaslice prišlo pogledat ogromno obiskovalcev, ki so ob ponazoritvi te svetopisemske zgodbe našli trenutke miru, sprostitve in občutka pripadnosti.

Jaslice pa so tesno povezane tudi z Maksovo globoko osebno zgodbo. Dolga leta mu je namreč pri postavljanju slednjih pomagala hči. Po njeni prezgodnji smrti jih zdaj postavlja sam, a z drugačno, bolj tiho močjo. V spomin nanjo in z radostjo, ki ostaja kljub bolečini.

Jaslice v Visolah si je možno ogledati vsak dan do svečnice, a v resnici so tam še veliko dlje – v spominih ljudi, ki so se ob njih srečali, v pogovorih, ki so bili načeti ob poti, in v občutku, da nekje obstaja prostor, kjer je vsak dobrodošel. Tam božič ne mine z zadnjim prazničnim dnem, ampak v skupnosti živi naprej.

Amadeja Mlakar, 10. 1. 2026