Na našem območju je v zelo kratkem času zapadlo kar 200 litrov dežja na kvadratni meter. Skoraj vsi hudourniki in potoki v občini so začeli poplavljati. Voda je začela hitro poplavljati objekte. Zaradi enormnih količin vode je niti gasilcem in ostalim prostovoljcem žal ni uspelo zajeziti ali preusmeriti. Sprožilo se je večje število plazov. Voda je s seboj prinašala naplavine (pesek, kamenje, debla, …), odnašala mostove in uničevala ceste.
Naša hiša stoji dober kilometer stran od potočka. Tistega dne sva bili s hčerko na našem vikendu ob reki Kolpi. Ko sem v novicah na telefonu zasledila, da je tudi naš kraj zajelo neurje, sem hitro poklicala prijateljico, da jo povprašam o dejanskem stanju. »Maja, vode je povsod ogromno. Zjutraj tudi v službo nisem mogla, saj so me ustavili gasilci. Zaradi poplavljanja zapirajo ceste,« je odgovorila. Bila sem pretresena. Zaradi zaprtih cest se nisem mogla odpraviti domov.
Klicala sem sosede, če lahko preverijo, kakšno je stanje pri nas doma. Živim namreč v pritličnem delu hiše in skrbelo me je, da bi voda vdrla tudi v moje stanovanje. Na srečo naj bi bila situacija znosna. »Okoli hiše je ogromno vode, tvoje stanovanje pa je na srečo suho. Brez skrbi.«
Ob tem sem se nekako uspela pomiriti, čeprav sem nato ves dan mrzlično brala informacije o katastrofalnem stanju po Sloveniji.
Naslednje jutro, medtem ko sem dokaj mirno pila kavico ob Kolpi, pa mi je zazvonil telefon. Bil je moj brat, ki se je tistega dne z dopusta vrnil domov. »Na hitro spakiraj stvari. Morala boš priti domov. Tvoje stanovanje je uničeno.« Kaaaaaaj? Nisem mogla verjeti. Solze so mi stekle po licih, srce mi je razbijalo …
Medtem ko sem se z Dolenjske vozila proti domu, sem opazovala, kako je voda uničila pokrajino, in s cmokom v grlu sem se borila s svojimi mislimi.
Moje stanovanje je bilo uničeno zaradi vdora mulja. Pohištvo, tla, vrata … Ničesar se ni dalo rešiti. Vse je bilo za na odpad. Ostal je le prazen prostor; poln umazanije in z vonjem po zatohlosti.
Čez nekaj dni je naju s hčerko obiskala njena prijateljica Neža. Takrat sva čistili tla, ki so bila zamazana z blatom. Vse fuge na ploščicah so bile zapolnjene z muljem, ki se je zasušil in sprijel. Poskušali sva z gobicami. Ni šlo. Z raznimi čistili. Spet nič. Neža je ponudila svojo pomoč. »Daj, mami, zrihtale bomo.«
Vzele smo vsaka svojo krtačko in začele čistiti fugo za fugo. Navile smo si glasbo in ure so tekle. Petdeset kvadratnih metrov. Ne sliši se veliko, a ko čistiš z malo krtačko, to vzame ogromno časa. To je bil dokaz vztrajnosti. Ne znam povedati, kako hvaležna sem jima bila za njuno pomoč. Med klepetanjem in smejanjem je čas hitro minil.
Proti večeru smo se le še sesedle na tla, na čista tla.
Zaradi posledic poplav sem ostala brez pohištva, udobja in občutka varnosti, so mi pa slednje dale nekaj drugega; hvaležnost za ljudi, ki so mi takrat nesebično stali ob strani, ki so mi ponudili svojo pomoč in oporo v težkih trenutkih.
Včasih se življenje ne odvija po načrtu. Hvala vsem, da ste mi pomagali in mi vlili upanje, da lahko znova začnem, in za občutek, da v tem nisem sama. Občutek skupnosti, sočutja, človeške topline – to je tisto, kar šteje.
Maja Grošelj, 1. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)