Sredi njega stojijo drevesa, pod katerimi je pred več desetletij pogosto sedela moja babica Zinka s svojima otrokoma. V nahrbtniku je velikokrat nosila sendviče, termovko s kavo in nekaj spominov; ne na Nemčijo, temveč na Slovensko Bistrico in na Slovenijo. Tam je bil njen (pravi) dom. Edini, ki ga je zares čutila. To je bil njen svet.
Zinka je bila poslovna sekretarka iz Slovenske Bistrice, mama dveh otrok, žena in ženska globokih korenin, ki so poganjale in se bohotile le v domači zemlji. Njena največja vrednota je bil dom. Skupaj z možem sta (z)gradila hišo – steno za steno z upanjem, da bodo tam zrasli spomini in praznovanja. A življenje je imelo drugačne načrte. Kredit, ki ga nista več zmogla odplačevati, ju je začel dušiti. Stres, dolgovi, noči brez spanca. Zinka ni zbežala, ampak se je borila. Kot mama. Kot Slovenka. Kot levinja, kar je bila tudi po zodiaku oz. po horoskopu.
Ko se je odločila, da gre v tujino, to niso bile ambicije, ampak je šlo za odločitev iz nuje. Ni si želela imeti več, hotela je le ohraniti to, kar je že imela – domovino, ki je bila utelešena v tisti hiši, v vrtu, v trti ob ograji, v domačem jeziku. Odšla je z otrokoma, z nekaj prihranki in z neizrekljivo bolečino.
V Nemčiji niso šteli ne njena izobrazba ne njene izkušnje. Tam si bil to, kar si lahko pokazal, ne tisto, kar si nosil v sebi. Prala je avtomobile, pospravljala hiše premožnih ljudi, likala srajce, kuhala kave. Včasih so jo (po)gledali zviška. Pogosto je molčala. A nikoli ni pustila, da bi ji tujina zlomila ponos. Vedela je, zakaj je tam: da dom v Slovenski Bistrici ne propade.
Otroka je vpisala v nemško šolo. Naučila sta se nemščine, a doma so govorili slovensko. Peli so pesmi iz njenega otroštva, pekli potico, ki ni bila iz pravih sestavin, a je dišala po domu. V parku je vsako jutro sedela pod isto bukvijo. Zamišljena, tiha. Tam se ni počutila domače. Vse je bilo urejeno, a prazno. Ulice so bile brezhibne, a brez topline. Tam ni bilo starih sosed, ni bilo zvoka cerkvenih zvonov, ni bilo jezika, ki ji je božal dušo.
V tujini je preživela pet let. Pet let dela, tišine in neizmernega pogrešanja. A je vztrajala. Z vsakim evrom je odplačevala ne samo kredit, ampak tudi del svoje vesti – ker je morala oditi. A v srcu ni nikoli zares odšla.
Ko se je končno vrnila, je bil oblačen dan, a njej se je zdelo, da sije sonce. Objela je domača tla, vdihnila zrak in rekla: »Zdaj lahko diham.« Slovenska Bistrica ni bila le njen kraj, bila je njen temelj. Njena identiteta. Njena domovina. In čeprav je pet let stregla na tujih domovih, je ves čas pripadala samo enemu – tistemu, kjer je govorila svoj jezik in kjer je bila Zinka, ne le delavka.
Zadnja leta je rada sedela pred hišo, gledala daljne pohorske griče in poslušala slovensko besedo. Nikoli ni grdo govorila o Nemčiji. Rekla je le: »Hvaležna sem ji. Ampak v tujini sem samo živela, tukaj pa sem (bila) človek.«
Zala Krupljan, 14. 5. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)