In ravno pred kratkim je šel na avtokros dirko v Moravče, kjer je bil tudi sponzor mlademu vozniku, ki je vozil Yuga. Dirke se je udeležil zgolj kot gledalec, pri čemer je na vsake toliko pogledal omenjeno osebo, da bi videl, kako ji gre.
Preden je fant začel dirkati, so drugi že vozili, pri čemer je prišlo do resne nesreče, pri kateri so morali posredovati tudi reševalci. To je dalo Blažu misliti, da bi bilo mogoče pametno, da bi bil bolj pozoren na svojega favorita. Sumil je, da bi lahko zaradi hitrega ovinka, zaradi katerega je prišlo do nesreče, trpel tudi on.
Med vožnjo, ko je bil omenjeni Yugo v boksu na popravilu, je šel Blaž preverit, kako je z njim. Yugo je utrpel nekaj poškodb, največji problem pa je bil zelo trd volan, zaradi česar se z avtom skoraj ni več dalo zavijati. Fant je imel v boksu lastno ekipo, ki pa je še precej mlada in z malo izkušnjami. V ekipi je sodeloval tudi oče tega šoferja, ki pa je imel nekoliko več izkušenj.
Čeprav sprva precej zadržano je Blaž instinktivno vedel, da mora pomagati ekipi, da bo lahko dokončala z dirko. Na začetku je podal nekaj predlogov, ko pa je videl, da se ekipa ne znajde najbolj, se jim je pridružil in preveril stanje avtomobila. Takoj je ugotovil, v čem je problem.
Pri tem moram omeniti, da Blaž pogosto popravlja starejše avte in je ljubitelj Yugov. In vem, koliko mesecev, let je vložil v obnovo svojega. Tako lahko rečem, da ima omenjeni tip avtomobila v malem prstu.
Ekipa Blaža sploh ni poznala, zato so bili seveda skeptični, zakaj bi zaupali tujcu. A so kmalu ugotovili, da se spozna na to. Kot je v njegovi navadi, je Blaž pred pričetkom dela prižgal cigareto, malo pomeditiral, nato pa sta se z voznikovim očetom lotila prvih korakov pri reševanju problema. Kmalu so se jima pri tem pridružili tudi ostali člani ekipe.
S skupnim trudom so rešili problem. Blaž je upal, da bo avto zdržal do konca dirke, ker je bil po njegovih besedah to res quick fix (hiter popravek), da se avto čim prej vrne nazaj v krog. In na srečo je Yugec zdržal ravno do konca dirke, po kateri je ponovno crknil. Upam, da samo za določen čas.
Ob tem je še dodal, da mu ni bilo žal, da je delal in posledično zamudil nekaj dirk, saj je vedel, da pozna rešitev za problem in da ekipi lahko pomaga zaključiti dirko.
V današnjih časih je v poplavi novodobnih tehnologij reševanja mehaničnih in podobnih problemov vse manj, zato mi je vedno znova lepo, ko vidim, da se neko takšno stvar da popraviti. Kakor bi lahko rekli, je vse narejeno za ljudi, kar pomeni, da ni nič nerešljivo. Kot majhen otrok sem vedno spremljala očeta, ko je popravljal televizije, video rekorderje in druge stroje. Vedno mi je bila všeč misel, da se da vse rešiti, če se hoče.
Žal to v današnjih časih postaja redkost, saj je pogosto enostavneje nekaj zamenjati in staro zavreči. Na tak način se ustvarja vedno več smeti, kar me močno boli. K tej zgodbi bi si želela dodati še misel: Bodimo bolj zavestni, kako delamo z našimi stroji, avti, tehnologijo in podobnimi stvarmi.
Preidimo nazaj na Blaževo zgodbo. Kadar je nekaj znotraj tvojih zmožnosti, da lahko nekomu pomagaš in rešiš problem. Je res, da dobra dejanja naredimo brez obžalovanj? Je lahko pomoč drugim tudi neke vrste darilo za nas? Ali se, ko pomagamo drugim, počutimo prazne ali izpopolnjene? Naj bo to lepa misel ob zaključku te zgodbe.
Mojca Jeram, 4. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)