5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

S prijateljico sta se dogovorili, da se bosta dobili v trgovskem centru, malo pogledali po trgovinah in se nato ustavili še na kavi. Rada je imela dneve, ko se je lahko brez hitenja sprehajala po mestu in si vzela čas zase.

Ko je prišla v trgovski center, je bilo tam zelo veliko ljudi, saj se je bližalo novo leto in so vsi kupovali darila. Vse je bilo pripravljeno za najdaljšo noč v letu. Nekateri so hiteli v trgovine po zadnja darila, drugi so se pogovarjali po telefonu. 

Medtem ko je hodila po hodniku, je na tleh zagledala nekaj, česar drugi očitno niso opazili. Bila je kuverta. Ležala je nekoliko ob strani, zato bi jo lahko zlahka spregledala.

Sklonila se je in jo pobrala. Najprej je pogledala okoli sebe, če mogoče kdo kaj išče po tleh. Nihče se ni ustavil. Ljudje so hodili mimo; vsak zatopljen v svoje misli in v svoj telefon.

Ko je pogledala vanjo, je obstala.

V kuverti je bilo sto evrov v desetakih in darilna kartica za eno od trgovin v nakupovalnem centru.

»Kaj naj naredim s tem?« se je vprašala.

Odločila se je, da bo kuverto odnesla na oddelek za informacije.

Tam je povedala, kaj je našla. Zaposlena je pogledala kuverto in ji rekla: »Kar pustite tukaj. Če bo kdo prišel in jo iskal, mu jo bomo vrnili.«

»Kaj pa, če ne bo nihče prišel?«

Zaposlena ni odgovorila. 

Martina je pogledala kuverto, nato pa rekla: »Potem je jaz ne morem kar pustiti tukaj.«

Vzela je kuverto nazaj in na informacijah pustila svojo telefonsko številko: »Če kdo pokliče in bo iskal kuverto, naj pokliče mene. Jaz mu jo bom vrnila.«

Prodajalka jo je pogledala nekoliko presenečeno: »Ampak kaj boste naredili, če se nihče ne bo oglasil? Kaj boste z darilnimi boni?«

Martina se je nasmehnila: »Če se nihče ne bo oglasil, bom denar in darilno kartico namenila v dobrodelne namene. V trgovskem centru je škatla za Rdeči križ. Če lastnika ne bo, bom dala tja. Tako bo vsaj nekomu koristilo.«

»Nič ne skrbite,« je še dodala.

Nato je kuverto varno pospravila v torbico in odšla na dogovorjeno kavo s prijateljico.

Že čez deset minut je zazvonil njen telefon.

»Dober dan,« se je oglasil moški glas. »Rekli so mi, da ste našli mojo kuverto.«

Čez nekaj minut je Martina zagledala gospoda, ki ji je pomahal, ko jo je zagledal na dogovorjenem mestu. Prišel je do nje, vzel kuverto in jo odprl. Previdno je preštel denar. Martina je čakala, da bo rekel vsaj hvala, toda gospod ni rekel ničesar. Preprosto je pospravil kuverto v žep in odšel. Nekaj trenutkov je samo gledala za njim.

»No, vsaj hvala bi lahko rekel,« je tiho rekla prijateljici.

Bila je nekoliko razočarana. Ne zato, ker bi pričakovala nagrado ali karkoli v zameno. Pričakovala je samo majhno besedo, ki bi pokazala, da je opazil njen trud.

Kljub temu se je kmalu nasmehnila: »Ampak dobro. Važno je, da je kuverta prišla do pravega človeka.«

Martina tistega dne ni dobila niti nagrade niti posebne pohvale, mir pri srcu pa ji je dal občutek, da je naredila pravo stvar. In ko je odhajala iz trgovskega centra, je pomislila: Morda gospod res ni rekel hvala, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila kuverta vrnjena tistemu, ki mu je pripadala. 

Maja Grošelj, 11. 8. 2026