5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Tako sem se počutila tudi takrat, ko je Rajko pripovedoval o svojem otroštvu; o tem, kako so mu pred očmi ubili starša ter kako je odraščal v sirotišnicah in veljal za vojno siroto.

Toda kljub strahotam, ki jih je doživljal, in vsem težavam, ki so ga pestile, je Rajko prišel iz Bosne v Slovenijo in tu uspešno zaključil študij na fakulteti za šport. Postal je profesor telesne vzgoje in se zaposlil na osnovni šoli v manjšem mestu. Bil je delaven in prizadeven. Z njegovo ženo sta si zgradila majhno hiško, ki pa je bila dovolj velika za mirno družinsko življenje.

Šola, na kateri je poučeval, je bila blizu. Do nje ga je ločil en lep jutranji sprehod. Pot ga je pri tem vodila mimo nogometnega igrišča, kraja, kjer je zelo užival. V prostem času je prevzel trenerstvo za mlajše dečke. A s tem se je ukvarjal popoldne, zato je bil presenečen, ko je dan za dnem na praznem igrišču gledal fantiča, ki je sam tekal in brcal žogo. Pogosto je obstal in ga opazoval, kako je bil hiter, s kakšno natančnostjo je brcnil žogo v gol in kako se je hvaležno oziral v nebo. 

Nekega dne si je vzel čas in stopil do igrišča. Vzel mu je žogo in jo brcnil v gol. Fantič ga je presenečeno pogledal. Še bolj, ker je bil Rajko tako radoveden: »Mi poveš, kako ti je ime in zakaj brcaš sam? Zakaj se ne včlaniš v klub, da bi igral v skupini z drugimi fanti?«

»Matic sem. Nisem v klubu, ker doma nimamo denarja,« mu je odgovoril.

»Ali tudi za nogometne čevlje nimate?« je vprašal Rajko in gledal njegove pošvedrane superge.

Matic je odkimal, Rajko pa ga je še vprašal: »Pa bi, če bi imeli denar, hodil brcat v klub z drugimi fanti?«

»Ja, rad bi hodil, a ata pravi, da mi je kupil žogo in da lahko brcam sam.«

Zdaj je bilo Rajku dovolj, saj je spomnil na mnoge stvari, ki si jih je kot otrok želel, pa ni bilo ne ata ne denarja. Pobožal je Matica in mu rekel, da bo on poskrbel zanj, ter odšel.

Še isti dan se je odpeljal v športno trgovino, kupil kopačke in se zadovoljen vrnil domov. Naslednji dan se je v službo odpravil s škatlo pod pazduho, po končanem pouku pa je odšel naravnost na igrišče.

Matic je že tekal in brcal. Razveselil se je, ko je videl, da Rajko spet prihaja k njemu. Stekel mu je naproti in presenečeno pogledal škatlo, ki mu jo je ponudil. Z navdušenjem je obul kopačke in bil presrečen, ker so mu bile prav.

»Zdaj, ko imaš čevlje, lahko prideš jutri popoldne na igrišče. Treniram fante, kot si ti, in pri meni boš treniral brezplačno.«

Rajku so se orosile oči, ko je gledal in začutil srečo revnega dečka.

Kar nekaj let sta se družila na treningih in Rajko se je veselil Matičevega uspeha. Občutek je imel, kot bi dobil še enega sina. Spremljal ga je vsa leta njegovega šolanja, fant pa ga je s hvaležnostjo in ljubeznijo spremljal tudi v letih, ko je Rajko v miru preživljal leta v pokoju.

Darinka Kobal, 23. 11. 2025