Ob 9. uri me pričaka Suzana skupaj s psičko in muco v ogrevani kuhinji, ki je v zimskih dneh oddajala posebno toplino.
Za globokim izdihom prične govoriti, da so vedno živeli z mucami. Imeli so eno ali dve, več ne. Kjerkoli so jih dobili ali našli, so jih prinesli domov.
Osrečeval jih je scrkljan maček Morči, a ko je sin Sašo odšel na faks, je odšel od doma. In velika lepa črna mačka Puhi, kar 18 let.
Nova zgodba se je pričela, ko je Suzana lani našla mucka v jarku pod pintovcem. »Zasmilil se mi je, zato sem ga prinesla domov. Bil je tako ubogi, da niti hoditi ni mogel; to je tale sivi.« Udobno je ležal zraven moje jakne. »Ko pa je le shodil, ga je v zadnjem delu telesa zanašalo. Veterinar je prišel k nam in mu dal štiri injekcije.«
Kasneje sta ga z možem teden dni vsak dan vozila v Ljutomer, da so ga pozdravili. Dva tedna je ves čas jedel. Kot bi se bal, da bo spet ostal brez hrane. Njegov trebušček je bil v obliki žarnice. Posvojili so ga in ga poimenovali Srečko, ker je imel srečo, da so ga našli.
Naslednja zgodba se nanaša na muco, ki je skotila mladičke v drveh, ki so bila zložena zunaj. Nastavljali so jim hrano, vendar jih je mačja mama kmalu po tem preselila drugam. Ko je pričelo postajati hladno, jih je pripeljala nazaj v hlev, v seno. Suzana in njena snaha sta ujeli mucke in jih podarili dobrim ljudem, enega pa sta obdržali. Poimenovali so ga Lucky, ker ga je prav tako doletela sreča.
Psička Luna bo 20. marca praznovala šesti rojstni dan. K hiši jo je prinesel Sašo. Je zelo občutljive pasme. Operirana je bila že na sprednji in na zadnji tački. Pred njo je bil pri hiši Cafi, ki je bil iste pasme. Luna nikakor ni neopazna. Ves čas je ljubko razigrana, dobre volje in s copatom v ustih pred menoj.
Muce so skozi leta pri njej bivale na različne načine. Puhi je bila namreč zunaj, zato se je lahko svobodno gibala. Suzana jo je spuščala ven in jo sprejemala nazaj v stanovanje. A ker je Srečko enkrat odšel k sosedom, je doma nastala panika, da ga ne bo več nazaj. Sinove, snaho in moža je skrbelo, da se ne bi kateremu kaj zgodilo, da ne bi kam odšel, ona pa je hotela, da je tako kot v naravi; da bi bili malo notri in malo zunaj.
Kdaj se je začela ta ljubezen do muc in živali nasploh?
»Že kot majhna sem se zavedala, kako rada imam muce in živali nasploh. Vsi pri naši hiši jih imamo radi. Zahtevajo veliko oskrbe, a nam tudi veliko dajo. Te pomirijo. Čutijo, kdaj si žalosten, pridejo k tebi, da se pocrkljajo s tabo.«
Sobivanje vseh in spoštovanje življenja je možno čutiti ves čas obiska. Nekega dne sta Suzana in njen mož na travniku zagledala štorkljo s poškodovano nogo. Z rjuho sta jo dvignila in jo odnesla domov. Sosed jima je priskočil na pomoč in dal hrano zanjo; ribe, saj je ribič. Poklicala sta zavetišče za divje živali, da so prišli ponjo.
Enkrat so našli tudi ježkovo družino. Suzana jim je s slamo naredila zatočišče. Pozanimala se je, kako jih hraniti. Mleko namreč ni dobra izbira, briketi od muc pa so. Nič se niso bali. Ko so odrasli, so odšli. Dokler niso postavili zunanjih vrat, je bil eden od ježkov povsem udomačen. Medtem ko sta z možem delala v hlevu, je hodil in jedel zraven njiju. Vsako leto so ježki v slami, zato so vsi družinski člani zelo previdni, ko imajo v rokah vile.
Lea Lebar, 15. 2. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar