5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

V sosednji vasi Prelesje je zgorel kozolec. Vanj je udarila strela in kozolec je bil v trenutku kot goreča bakla. Gorel je s tako močjo, da smo več kot 500 metrov stran od njega čutili moč ognja in strah, ki ostane zapisan do konca življenja.

Ko mi je prijateljica Silva pred skoraj dvema letoma povedala, da jim je pogorela štala, sem ostala brez besed. Nisem razumela, kaj se je zgodilo tistega poletnega jutra, zato mi je razložila: »Mož je tisto jutro vstal precej zgodaj. Bil je dan obletnice mamine smrti. Hotel je na njivo, da bi bil v zgodnjem jutru sam s spominom nanjo. Ko si je na klopi pred hišo zavezoval vezalke na čevljih, je zagledal dim, ki je prihajal iz štale. Kot nor je stekel v hišo in nas prebudil z vpitjem: ,Štala gori! Poklič’ gasilce!’ 

S kričanjem me je tako zmedel, da v tistem trenutku nisem našla mobitela, otroci pa so kar v pižamah tekli ven. K sreči sta se starejša fanta takoj znašla. Tekla sta reševat traktorje, prikolice in živino. Medtem, ko sem klicala gasilce, so ognjeni zublji pogoltnili zgornji del štale.«

»Gasilci pridejo vedno hitro,« sem jo prekinila.

»Ja, zelo hitri so bili. Prišle so tudi gasilske enote iz bližnjih krajev.«

Ker je med pripovedovanjem podoživljala to strahoto, je za nekaj trenutkov utihnila, nato pa je pripovedovala naprej: »Z možem sva bila tako zmedena, da nisva nikogar prosila za pomoč. Nisva se spomnila, da bi poklicala sosede in znance, vendar so ti prišli kar sami od sebe, ko so videli, kaj se dogaja. Presenetilo naju je, da so poleg mož prišle tudi žene, ki so gasilcem kuhale kavo, nosile vodo in pomagale pri potrebnih opravilih.«

Nemo sem poslušala in razmišljala, kako bi bilo, če bi se meni zgodilo kaj podobnega. Težko si predstavljam, kako nemočnega se lahko človek v takih situacijah počuti pred močjo narave. Ko se ti pripeti kaj takega, otrpneš in samo gledaš. 

Nemo čakaš na čudež, ki ga ne bo, ali pa kot čudež dojemaš vrednote, ki se izrazijo same od sebe, ko vidiš, da bližnji trpi in je nemočen. Tiste vrednote, ki jih nosimo v sebi, čeprav mislimo, da so se v vsakdanjiku izgubile. Ko nam je težko, najtežje, vsi pozabimo na krut in tekmovalni vsakdanjik. Takrat še znamo biti brat bratu, mu podati roko, ga objeti in reči: Rad te imam, pomagal ti bom.

Silva ni pozabila dobrih gest ljudi, ki so jim takrat pomagali. »Ker so sosedje vedeli, da smo ostali brez krme za krave, so nam, ne da bi jih za to prosili, pripeljali svoje seno. Pomoč so jim ponudili tudi Krajevna skupnost Sava in druge organizacije. Zbirali so denar in nam ga prinesli. Tudi posamezniki, ki jih nismo poznali, so prihajali, darovali in sočustvovali z nami. Bili smo presenečeni, koliko sočutja premorejo ljudje in kako nesebično zmorejo pomagati sočloveku v nesreči.«

Darinka Kobal, 22. 2. 2026