Za nas je bila vedno preprosto Sandra – komunikativna, nasmejana, delovna in odprta za svet. Pred selitvijo je delala v portoroškem hotelu Kempinski, prav tam pa se ji je ponudila priložnost za novo službo v tujini. Odločitev, da bo pet let živela v tujini, je sprejela z navdušenjem. Sosedje smo se spraševali, ali bo Doha zanjo postala več kot le začasen dom. Ostala je tam, kjer se pesek preliva v zlato, kjer se jutra začnejo z molkom puščave in večeri z lučmi velemesta; tam je moja soseda začela pisati novo poglavje življenja. Našla je ljubezen, poročila se je z Indijcem. Tam je zrasla v žensko, ki pripada dvema domovinama hkrati.
Njen odhod me ni prav nič presenetil, saj je bila od nekdaj delovna, vztrajna in prilagodljiva, poleg tega pa se je hitro učila novih jezikov. Na Facebooku sem opazovala, kako se je razcvetela v tujem okolju. Spremljala sem njene objave, ki so vključevale maratonski tek, medalje, nasmejane sodelavce iz najrazličnejših kultur in nove družinske člane, ki so jo sprejeli medse. V tujem okolju je postala neverjetno hitro domača. Znala je najti svoj prostor, toplino in svoj krog ljudi.
Vedno pa me najbolj osrečujejo fotografije iz njene kuhinje. Sandra je od mladih let rada kuhala z ljubeznijo in prav to ljubezen je nesla s seboj v Katar. V indijskem gospodinjstvu med začimbami, ki dišijo po svetu, se na njenem krožniku znajdejo tudi jedi, ki dišijo po Sloveniji, po otroštvu in po pripadnosti. V katarski vročini v njeni kuhinji na štedilniku brbota slovenska juha, mesni in skutni burek mamljivo pozira na pladnju, orehove breskvice krasijo mizo, velikonočni pirhi pa so posebnost in spomin na praznike.
Na njenem jedilniku kraljuje krompir, ta skromni spremljevalec slovenskih jedi. Včasih ga speče po domače, drugič ga zmečka z maslom, včasih pa ga zapeče z indijskimi začimbami, ki jih je vzljubila. Pravi, da jo ne glede na način priprave slednjega njegov vonj spomni na Slovenijo. Njen mož se nad postreženo slovensko hrano ne pritožuje, temveč uživa v njej. Sandra z veseljem pove, kako rada kuha po maminih receptih in kako ponosna je nanje. Ponosna zato, ker teh jedi ne pripravlja le za svojo indijsko družino, temveč tudi za številne prijatelje različnih narodnosti, ki jih pogosto gosti. Kako čudovito šele zadiši po pravi primorski joti, ko se mešajo vonjave kislega zelja, fižola in krompirja. Nekateri njeni prijatelji te jedi okušajo prvič v življenju. S pripravo slovenske hrane v tuji deželi daje vedeti, da del nje ostaja tam, kjer je odraščala.
Pripadnost je tista nežna nit, ki nas povezuje s kraji, z ljudmi in tudi s spomini. Pot pripadnosti, ki se razcveti v novem svetu, nikoli ne ostane brez svojih korenin. Sandra je dokaz, da lahko človek živi na drugem koncu sveta, a pri tem v srcu nosi svoj narod, kulturo in dom. Dvojna pripadnost je včasih nevidna, a jasna: v jeziku, ki se ga ne pozabi; v hrani, ki se jo pripravlja daleč od doma; v ljudeh, ki se jih sprejme v svoj krog; v ljubezni, ki premosti vse razdalje. Sandra nosi Slovenijo v srcu in Katar v dlaneh. Oba svetova nosi v sebi, oba se v njej dopolnjujeta in oba jo bogatita.
Bernarda Jenko, 27. 7. 2026
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)