V te namene sem se najprej dogovorila za srečanje z izbrano osebo, nato pa sem na podlagi pogovora z njo spisala članek.
Tako sem se nekega dne dogovorila tudi za intervju s patrom Karlom Gržanom, ki me je povabil na svoj dom v Zgornji Savinjski dolini. Njegova hiša se nahaja na samotni lokaciji v hribovski vasici.
Preden sem šla od doma, sem vtipkala njegov naslov, navigacija pa mi je predlagala dve možnosti: prva pot naj bi bila bolj ekonomična, po drugi pa naj bi hitreje prišla do cilja. Odločila sem se za drugo opcijo, saj mi je bilo pomembno predvsem to, da bom čim prej pri njemu. Pri tem nisem bila pozorna na to, kakšna naj bi ta pot bila in kje poteka, kar se je kasneje izkazalo za usodno napako 🙂
Odpravila sem se od doma. Po dobre pol ure vožnje me je navigacija z avtoceste usmerila na izvoz, kmalu zatem pa sem se po ozki in ovinkasti cesti že začela vzpenjati na hrib. Vožnja po takih poteh se mi zdi vedno nekoliko stresna, saj se lahko v primeru srečanja z nasproti vozečim avtom hitro znajdeš v zagati, kam se umakniti.
Ta ovinkasta ozka pot je bila nenormalno dolga. Ko sem prebrodila prvi hrib, je sledil še en, nato pa sem se vzpenjala že na tretjega. Bil je hladen februarski dan in ponekod ob cesti je bil tudi sneg, kar je še dodatno otežilo vožnjo.
Naenkrat mi navigacija javi, da imam do cilja le še nekaj minut. Oddahnila sem si. Še malo pa bom tam. Nato sem se znašla na križišču. Ena pot je vodila levo in je bila precej ozka, druga pa desno in je bila širša. Navigacija me je napotila na levo, kamor sem tudi zavila, vendar je bila ta pot nekoliko zaraščena, zato sem se po nekaj metrih ustavila in želela na telefonu preveriti, če je res prava.
Ugotovila sem, da moj telefon nima signala, zato so bili vsi njegovi napotki v zadnjem času precej vprašljivi. Pograbila me je panika. Kako bom zdaj našla pot? Tam, kjer sem se ustavila, namreč ni bilo nikogar. Bila sem sama sredi gozda. Nameravala sem poklicati Karla in mu javiti, da bom verjetno nekoliko zamudila, vendar so bili na telefonu onemogočeni tudi klici in smsi.
Edina logična poteza se mi je zdela, da sem se odpravila po glavni poti. Po nekaj minutah vožnje sem pred sabo zagledala bar. Kamen se mi je odvalil od srca. Moj telefon še vedno ni delal, vendar bom lahko vsaj koga vprašala za pot, sem si mislila.
V baru sta bila samo dva človeka: natakarica in moški, ki je prišel na kavico. Povedala sem jima, kam sem namenjena, moški pa mi je dal navodila, kako naj pridem na cilj. Ta so se mi zdela precej zapletena. Očitno je zaznal mojo stisko in mi na moje veliko presenečenje ponudil, da bo šel z mano in s svojim avtom peljal pred mojim. Olajšana sem sprejela njegovo ponudbo. Po desetih minutah vožnje sva prispela na cilj.
Bila sem mu neizmerno hvaležna. Ta moški je bil pripravljen prekiniti svoj jutranji ritual in si vzeti pol ure časa, da je pomagal popolni neznanki.
Zdi se, kot da svet vsaj za trenutek zasije v neki posebni veličini, ko nekdo naredi nekaj lepega za nas ali mi storimo kaj dobrega za druge. V svetu, kjer je cenjena tekmovalnost, je morda videti, da zmagujejo tisti, ki si uspejo priboriti čim več materialnih dobrin, vendar so te minljive. Po drugi strani se dejanja, ki so plod najlepših človekovih vrednot, zapišejo v večnost.
P. S.: Ko sem se vračala domov, sem ugotovila, da je pot do Karlovega doma precej enostavna. Če bi šla po poti, ki mi jo je navigacija predlagala kot prvo, bi se skoraj ves čas peljala po široki asfaltni cesti. Navigacija je lahko super pomoč, vendar je dobro, če vedno najprej preverimo njene predloge 🙂
Petra Kušar, 25. 7. 2026
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)