Leži med papirji in dokumenti, kot bi bila povsem običajna. Pa ni. Vsakič, ko jo vzameva iz predala, jo najprej malo poravnava, ker je njen rob že zvit. Na njej je majhna deklica s sramežljivim nasmehom in v prevelikem plašču. Ob njej stoji Dedek Mraz. Njegova brada stoji nekoliko postrani, plašč pa je že obrabljen. V njegovih očeh je utrujenost, a tudi toplina. Deklica je moja mama, Lidija.
Odraščala je v časih, ko ni bilo izbire. Ko ljudje v trgovino niso šli zato, ker bi si nekaj želeli, ampak zato, ker so nekaj potrebovali. V hiši so pazili na kruh, na mleko in na drva za zimo. Nič ni bilo samoumevno. Ničesar se ni metalo stran. Vsaka stvar je imela svojo vrednost, ker ni bila vedno na voljo. Otroci so se zgodaj naučili, da življenje ni vedno lahko in da je treba spoštovati to, kar imaš.
December ni bil namenjen nakupovanju, ampak pripravam. V šoli so vadili pesmi, učiteljice so izrezovale okraske, starši pa so pri tem pomagali, kolikor so zmogli. Nihče ni imel veliko, a vsak je nekaj prispeval. Vsak je dal del sebe. Na dan prireditve so otroci sedeli v domu kulture v bundah. Včasih je bilo hladno. Dlani so si segreli s pomočjo lastne sape. Njihovi čevlji so bili pogosto od starejših bratov ali sester, vendar se nad tem ni nihče pritoževal. Nihče ni zahteval več. Vsi so čakali na isti trenutek.
Ko se je zaslišalo trkanje in so se vrata odprla, je vstopil Dedek Mraz. Malo utrujen, malo neroden, a za otroke je bil kot čudež. Šlo je za dokaz, da nekdo misli nanje. Ko je poklical mamino ime, je ona počasi vstala. Srce ji je razbijalo. Bala se je, da se bo spotaknila ali da bo kaj naredila narobe, a je šla.
V roke je dobila majhen zavitek; lahek in neopazen, a njej je pomenil vse. V tistem trenutku se ni počutila kot otrok, ki ima malo, ampak kot otrok, ki ima dovolj.
Ko je prišla domov, ga ni takoj odprla. Najprej ga je položila na mizo kot nekaj dragocenega, kot nekaj, kar si zasluži čas in spoštovanje. Kasneje je ugotovila, da so notri bonboni. Nekaj bonbonov – ravno prav. Spomnila se je babice, ki ji je včasih kupila bonbone na vago. Vedno pet dekagramov. Ne več, ker več ni bilo. Ker je bilo treba paziti, ker je bilo treba znati imeti pravo mero.
Mama mi je povedala, da se nikoli ni počutila revno. Naučila se je, da veselje ni v količini stvari, ki jih imaš, da sreča ne raste z večanjem želja in da je dovolj lahko res dovolj. Naučila se je, da zmernost ni odrekanje, ampak modrost znati ceniti malo in v tem najti bogastvo.
Ko danes govori o svojem otroštvu, ne govori o tem, česa ni imela. Govori o ljudeh; o tem, kako so si pomagali med seboj, kako so delili, kako so držali skupaj in kako so iz malega ustvarili dovolj. Dedek Mraz na fotografiji ni bil glavni junak. Glavni junaki so bili vsi za njim: učiteljice, ki so ostajale po pouku, starši, ki so prispevali, kolikor so mogli, ter babice, ki so tehtale pet dekagramov in vanje zapakirale ljubezen.
Mama je tako odrasla v človeka, ki nikoli ne zahteva preveč, ki zna biti hvaležen, ki spoštuje trud drugih in ki ne pozabi, da nič v življenju ni samoumevno. To je predala meni. Ko danes gledam tisto fotografijo, ne vidim samo deklice z Dedkom Mrazom, ampak korenine. Zavedam se, od kod prihajam. Razumem, zakaj znam ceniti majhne stvari in kako vem, da ni treba imeti veliko, da si bogat.
Ko danes opazujem mamo na sliki, vem, da njena moč ni v tem, kar je imela, ampak v tem, da ni nikoli ničesar zahtevala. Zase ni nikoli hotela več, kot je bilo mogoče. Nikoli ni gledala čez ramo, kaj imajo drugi. Naučila se je živeti z malo in iz tega ustvariti varnost zame. Ko se sama včasih zalotim, da si želim preveč, sem nemirna in nisem zadovoljna, se spomnim nanjo kot na deklico z majhnim zavitkom v rokah. In takrat se umirim. Ker vem, da mi je dala nekaj, česar mi čas ne more vzeti: zmožnost biti srečna brez presežkov.
Zala Krupljan, 23. 12. 2025
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)