Super bi bilo spet prebrati kakšno dobro knjigo, saj je na vsake toliko treba obnavljati domišljijo in besedni zaklad.
Parkiral sem na plačljivem parkirišču. Še preden sem to naredil, sem videl, da se avtu približuje neznanec. Bil je prijetnega obraza in nasmejan, a očitno v stiski. Takoj sem videl, da prosjači in da nekaj ni v redu z njim. Ko je počasi hodil proti meni, si je pri tem pomagal z berglo. V roki je imel revijo in list. Z njega sem na hitro uspel prebrati le, da ima dva otroka. Sklepal sem, da prodaja časopis I re della strada, vendar mi slednjega ni niti ponudil. Samo pozdravil me je z nekakšnim češko zvenečim naglasom: »Dobri dan.« Omenil je najemnino za stanovanje, zato je pričakoval, da mu bom dal nekaj denarja. Še preden sem odprl denarnico z namenom, da bi mu dal dva evra, me je vprašal, če imam 20 evrov.
»Nimam,« sem odvrnil in mu dal dva evra.
»Prosim, 20 evrov za najemnino,« je rekel še enkrat.
Ponovil sem, da nimam, in se odpravil proti knjižnici.
Ko se vrnem, najprej preverim, ali moram plačati parkirnino. Ta je znašala 1,1 evra. Kovancev nimam več, saj sem zadnja dva dal gospodu Čehu. Vstavim bankovec za 10 evrov, vendar ga avtomat ne sprejme. Obračam ga na različne načine, a ne gre. Vmes se umaknem ljudem, da plačajo, nato pa spet poskušam, vendar neuspešno.
Medtem plačata parkirnino tudi dva moška, očitno tujca, ki pa sta govorila slovensko in opazila mojo zadrego. Odpravila sta se do avta, potem pa se je eden izmed njiju vrnil z dvema evroma, ki mi ju je dal. Bil sem zelo presenečen. Zahvalil sem se jima, vzel denar in z njim poravnal parkirnino. Bila sta že v avtu in se peljala mimo mene, jaz pa sem se jima še enkrat zahvalil. Nameraval sem jima vrniti vsaj 90 centov, vendar mi je avtomat iz neznanega razloga vrnil samo 20 centov.
Ganjen sem bil zaradi dobrega dejanja, hkrati sem imel nekoliko čuden, skoraj neprijeten občutek, ker se mi je zdelo, da nisem imel možnosti, da bi se zares zahvalil dobremu človeku.
In predvsem – dva evra, ki sem ju dal neznancu, sta se vrnila nazaj k meni. Kakšno naključje. Ali pa ne. Rek dobro se z dobrim vrača se je izkazal za še kako resničnega. Saj pravijo, da se vse prej ali slej vrne. V mojem primeru se je dobro vrnilo skoraj s svetlobno hitrostjo. Kot da bi mi vesolje povedalo, kar bi moral vedeti vsak – da je dobro delati dobro.
Dušan Kozar
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)