SZLOVÉNIA 5 ALAPVETŐ ÉRTÉKE

Gospa Majda je bila sprva tiha in resna, kasneje pa je rekla: »Veste, moram vam povedati, da sem imela čudovito taščo. Tako dobro, da si ne bi mogla želeti boljše.« 

Na obrazu ji je zažarel žarek ljubezni in spoštovanja, ko se je spominjala te ženske kot žene in matere ter pripovedovala o njej. O ženski, ki bi bila lahko vzgled mnogim, predvsem tistim, ki o ljubezni in spoštovanju zgolj govorijo.

»Nikoli ne bom pozabila, s kolikšno ljubeznijo me je sprejela, ko sem prišla k hiši. Nikoli ne bom pozabila njene prijaznosti, ko sem nekega dne prišla nenapovedano na obisk. Bila sta zima in mraz. Ogrevana je bila le ena soba v hiši, kjer so se zadrževali podnevi, zato so ji rekli kar hiša.

»Mhm, že razumem. Povsod drugje je bilo hladno, saj v tistih časih še niso poznali centralne kurjave.«

»Ja, ampak jaz sem tisto noč prespala pri njih.«

Tiho kot miške smo poslušali, kaj je naredila ta srčna in ljubezniva tašča.

»Ne bi si mislili, a na peči je pogrela odejo in mi jo še toplo prinesla v mrzlo posteljo. Ovila me je vanjo, da sem se ogrela in mirno zaspala.«

Opazovala sem obraze okoli sebe in prevzela me je barvitost obraznih mišic; od resnosti do nasmeška. Tudi gospa Majda je za trenutek utihnila, potem pa je nadaljevala: »Veste, kaj mi je bilo pri njej najbolj všeč? Nikoli se ni v nikogar vtikala in nikomur ni ničesar vsiljevala. Njeno spoštovanje in zaupanje v nas sta bila tako globoka, da smo ju čutili. Živela je življenje preproste kmečke žene. Všeč mi je bil njen optimizem.«

»Verjamem. Slednjega danes manjka mnogim, premnogim,« sem pripomnila.

Ob omembi tega so se vsi zresnili, a ne za dogo, saj je spet spregovorila naša pripovedovalka: »Najbolj se spominjam veselic in različnih praznovanj ter naših srečanj in pogovorov. Ti nikoli niso bili vsiljivi ali pokroviteljski, ampak vedno spoštljivi.«

»Je mama hodila na veselice?« sem prekinila resen pogovor.

»Ne, ni, ampak je bila kljub temu z nami.«

»V mislih in srcih ste mislili, kajne?«

»Ja, mi smo šli, mama pa je ostala doma. Obljubili smo ji, da se vrnemo ob določeni uri, in več ali manj smo se držali tega dogovora.«

»Ko ste prišli nazaj, ste jih pa slišali, bi rekel tisti, ki vedno najprej pomisli na najslabše, v resnici pa je bilo drugače. Tako predvidevam,« sem rekla, ko sem ji segla v besedo.

»Ko smo se vrnili, nas je pričakala za pečjo. Sedela je na čelešniku in čakala, da je vsak izmed nas povedal, kako se je imel, kaj novega je izvedel med pogovori s prijatelji, kako je plesal … Veste, nismo bili vedno skupaj, zato je vsak povedal kaj drugega. Vsak po svoje. Vsakemu se je zgodilo kaj zanimivega, zato smo se na glas smejali in našo mamo tako razveselili, da je kar žarela od sreče in ponosa.«

»Da ima takšne otroke? Ste mislili to?«

»Ja, to sem mislila in še vedno tako misli. V svojem spominu sem jo ohranila tako, kakršno sem vam jo predstavila: veselo, srečno in ponosno mamo in taščo,« je ob spominu nanjo zaključila čila gospa osemdesetih let.

Darinka Kobal, 12. 2. 2026