Kljub temu pa ljudje v takšnih trenutkih včasih ne znamo sprejeti roke, ki nam je ponujena, ker nas je sram ranljivosti ali pa neradi prosimo za pomoč.
Štefka Sekavčnik je pripovedovala zgodbo o svojem sosedu, ki je krepostno živel vse do svojih zlatih let. Bil je precej samostojen, na kar je bil še posebej ponosen. Pred več leti, ko je bil star oseminosemdeset let, je imel zaradi pogostega krvavenja iz nosu pregled pri otorinolaringologu. Njegovo bivališče je bilo od zdravniške ordinacije oddaljeno kar nekaj kilometrov, zato mu je Štefka želela pomagati s ponujenim prevozom. Najprej je temu trmasto nasprotoval – namesto tega je želel iti peš, kasneje pa je vendarle popustil in dovolil, da ga zapelje do zdravnika.
Ko je prispel do zdravnika, ji je možakar rekel: »Kar pojdi domov, nazaj bom šel peš.« Krepostnemu in samostojnemu priletnemu moškemu je bilo težko oporekati, toda Štefka je vedela, da bo dobro, če ostane. Kljub temu, da se je sprva strinjala z njegovim predlogom, je v resnici ostala v bližini in opazovala potek dogajanja.
Medtem je prišla medicinska sestra in poklicala soseda na pregled. Štefka je za njim tudi sama smuknila v ordinacijo. Zdravnik je bil pri svojem delu precej grob, kar jo je zaskrbelo in hkrati globoko razžalostilo. Ob tem je spoznala, da na žalost tudi ljudje, ki bi že zaradi svojega poklica morali pokazati človečnost in željo po pomoči ranljivim osebam, včasih padejo na izpitu.
Na srečo je bilo pregleda hitro konec in ko je sosed videl Štefko, je v njem zavela tiha hvaležnost, da mu je ob neprijetnem pregledu stala ob strani. Odpeljala sta se nazaj domov in med vožnjo sta bila ves čas povsem brez besed. Izkušnja je na njiju pustila svojevrsten pečat, ki je bil sam po sebi dovolj zgovoren.
Poslovila sta se. Čez nekaj ur je sosed prišel k njej domov in se ji je nekajkrat opravičil za svoje vedenje ter se ji zahvalil, da ga je peljala do zdravnika in ga tam tudi počakala. Štefka se še danes živo spominja tega dogodka in razmišlja o tem, kako bi lahko še več storila zanj. Takšna je namreč po naravi; da se potrudi in pomaga človeku, ki se znajde v težavah.
Dogodek pa ji je prinesel tudi spoznanje, da na svetu vendarle nismo le zase, temveč tudi drug za drugega. Moč se skriva tako v človeku, ki ponudi pomoč, kot tudi v tistemu, ki jo sprejme. Vsakič, ko si pomagamo ali ko sprejmemo pomoč, smo v sebi za odtenek bogatejši.
Mateja Sekavčnik
English (UK) 
Slovenščina 
Italiano 
Magyar