Ob nenadnem padcu sem začutila ostro bolečino v desni nogi, a sem si trmasto govorila, da bo minilo, saj je le udarec. Še dva dni sem se silila k hoji in delu, čeprav sem bolj šepala, kot hodila. Vsak korak je bil kot nož, ki me je opominjal, da nekaj ni prav. Šele moja starejša snaha me je s potrpežljivimi besedami prepričala, da me je odpeljala na urgenco. Tam sem izvedela resnico: Ahilova tetiva je bila popolnoma pretrgana, tik nad peto.
Novica me je zadela kot hladen tuš. Morala sem ostati v bolnišnici. Še isti dan so me operirali. Vse se je odvilo tako hitro, da nisem imela niti časa, da bi se zares ustrašila. Naslednji dan so me že poslali domov z berglami v roki in prepovedjo, da bi obremenjevala nogo. Na treh nogah (na berglah in levi nogi) sem stala pred pragom svojega doma in prvič po dolgem času občutila nemoč. A pri tem nisem ostala sama.
Starejši sin in snaha sta me pospremila domov, kmalu pa sta se oglasila še mlajši sin in njegova žena. Kot bi se dogovorili, so vsi štirje poskrbeli, da sem bila obdana s skrbnostjo. Žena mlajšega sina je skuhala jedi za ves teden in jih pospravila v zamrzovalnik, da sem imela obroke vedno pri roki. Tudi žena starejšega sina je storila enako. Ko sem odprla zamrzovalnik in v njem zagledala vrsto skrbno pripravljenih posodic, so mi solze zalile oči. To ni bila samo hrana, bila je toplina, dokaz ljubezni. Starejša snaha je po poklicu medicinska sestra. Vsak večer je prišla in mi dala injekcijo proti strjevanju krvi, ker si je sama nisem mogla dati.
Prišla je tudi nečakinja Tatjana. Z vnemo in pozitivno energijo je pospravila celo pritličje hiše, tako da sem lahko zadihala v svežem prostoru. S sabo je prinesla tudi sveže skuhano kosilo in skupaj sva ga pojedli, saj v dvoje bolj tekne. Sestra Marjana je tiho poskrbela za moje muce in jim očistila stranišče ter zalila rože in opravila vsa najnujnejša opravila, ki jih sama nisem zmogla. Tudi ona mi je kdaj pa kdaj prinesla kosilo, ki ga je pred tem skuhala doma. Mlajši sin Miha je prevzel pranje perila, starejši sin in njegova žena pa sta me redno vozila na preglede v bolnišnico. Tudi moj prijatelj me je vztrajno obiskoval in mi pri vsem pomagal po svojih najboljših močeh. Vsi so stopili skupaj, kot da bi bila moja bolečina njihova lastna.
Ko sem sedela v naslanjaču z nogo na blazini in berglami, naslonjenimi na steno, sem razmišljala o tem, kako dragoceni so ti trenutki. Včasih se človek sprašuje, koliko dejansko pomeni svojim bližnjim. V naglici vsakdana ni časa, da bi se o tem prepričal. A zdaj sem dobila jasen odgovor – v posodici juhe, v sveže opranem perilu, v nasmehu ob vratih in v toplini, s katero so me vsi obdali.
Takrat sem začutila nekaj, kar je preseglo bolečino v nogi. Ugotovila sem, da me imajo resnično radi. In ta občutek je bil močnejši in lepši od vsakega zdravila.
Justina Strašek, 15. 9. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)