Svoje poslanstvo je širila zadnjih 20 let njenega življenja. In v teh letih se je to samo stopnjevalo.
Maričin brat je bil duhovnik. Ko je prihajal domov, je večkrat pripeljal koga s sabo. To so bili starejši ljudje, osebe na invalidskih vozičkih ali ljudje, ki so bili kako drugače fizično ovirani. Marica se je tako povezala z osebami, ki so bile v fizičnem smislu potrebne pomoči. Imela je izreden čut in toplino do sočloveka in njeno dobroto si začutil že, ko si se ji zazrl v oči in ji stisnil dlan. Ljudje so se ob njej počutili sprejete in zaželene.
Marica je začela sčasoma s takšnimi ljudmi sodelovati tako, da jih je spremljala na kakšna srečanja, na romanje, na izlet ali morje in če so potrebovali spremljevalce. V sodelovanju z duhovnim gibanjem Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI) se je njena širina še poglobila. S sodelovanjem z omenjenim gibanjem in s svojo dobroto je dajala zgled tudi svojemu možu in obema hčerama. In vsi, ki smo bili povezani z njimi, smo se začeli na takšen ali drugačen način spogledovati tudi s KBBI in njihovim delom.
Med njene najbolj srčne poteze sodijo organizacija kosil in s tem povezanih dogodkov. Tovrstni dogodki so se vedno odvijali ob nedeljah, saj je bila pred kosilom tudi slavnostna maša. Približno petnajst let je organizirala kosila za KBBI in za njihove spremljevalce, ki so se prirejala pri njej doma, v njeni kuhinji.
Na začetku so bila to kosila s samo nekaj udeleženci, ki jih je gostila v svoji garaži. Takšno število povabljenih je lahko gostila sama z manjšo pomočjo dobrih sosedov. Čez leta pa je to preraslo v dogodek, na katerega je iz leta v leto prihajalo več ljudi. Gostov je bilo lahko tudi več kot 80.
Z večanjem števila udeležencev je rasla tudi potreba po dodatni pomoči in po večjem prostoru. V bližini njene hiše so začeli graditi večji objekt, ki je bil popoln prostor za tovrstne dogodke. Že nekaj dni pred dogodkom so potekale intenzivne priprave. Pri njih doma je bilo potrebno vse pospraviti. Potrebovali so omizje in klopi, morali so organizirati prehrano; kaj se bo jedlo, kdo bo pomagal. Potrebovali so večje število krožnikov, skodelic, posode, pribora, kozarcev. Ugotoviti so morali, koliko peciva bodo potrebovali in kakšnega. Poskrbeti so morali za pijačo, okrasitev prostora …
Marica se je izkazala za izredno organizatorko, ki je imela vse vajeti v rokah in je vedela vse do najmanjše podrobnosti. Ob toliko dobrotah se je šibila miza. Vedno so bili na voljo dve vrsti juhe, vsaj pet vrst mesa, štiri različne priloge, mešane solate in pet različnih potic, da o piškotih sploh ne govorim. In vse je bilo postreženo tako lično, saj je moralo izgledati enako, do popolnosti natančno, lepo in čisto.
Koliko ljubezni je bilo vložene v to delo! Vsi smo čakali na to srečanje. To je bil dogodek, poznan tudi izven kraja, ki je privabljal veliko število ljudi. Na teh dogodkih so se tkali medsebojna prijateljstva, pomoč, spoštovanje in srčnost med ljudmi. Na dan dogodka smo vsi vedeli, kakšne so dolžnosti vsakega izmed nas. Bili smo utečeni, delovali smo skladno in delo opravljali z velikim veseljem. Da smo stregli hrano na mize, s čimer smo privabljali nasmehe na obraze in marsikdaj tudi solze v oči, je bilo neprecenljivo. To smo vedeli že takrat, sedaj ko tega ni več, pa vemo še toliko bolj.
Dogodek se je odvijal pozno popoldne, ko je bil čas za popoldansko malico. Ja, tudi za to je bilo poskrbljeno. Gostje so zapeli, si pripovedovali šale in prisluhnili hišnemu ansamblu, ki so ga sestavljali Marica, mož in njeni hčerki. Potrebno je dodati, da je teta Marica vedno neumorno pomagala vsem pomoči potrebnim.
Zaboli, ko se spomnim na ta dogodek. Zaboli, ko se zavem, kako neskončno lepo smo se ob tem imeli. Zaboli, ko se spomnim, koliko predanosti in ljubezni je bilo v tem delu. Zaboli, ker naše tete Marice ni več. A zaigra srce, ko se spomnim njene dobrote in zapuščine, ki nam jo je zapustila. Marica, radi te imamo.
Andreja Bakšič Grozdina, 23. 8. 2025