Medtem ko je komunalna služba opravljala svoje delo na glavnih prometnicah, se je v mestu pojavil posameznik, ki ni čakal na pozive ali navodila, ampak je preprosto zavihal rokave.
Miha Pipenbaher (znan tudi kot Mike Von Hart) je v torek sam, v sredo pa skupaj s prijateljem s štirikolesnikom in plugom prostovoljno plužil po mestu. Pri tem ni šlo za organizirano akcijo, temveč za spontano odločitev, ki je bila sprejeta iz občutka odgovornosti do skupnosti. Miha je želel s svojim dejanjem pomagati prebivalcem mesta in mimoidočim, da bi bil njihov korak po pločniku bolj varen in da jim ne bi bilo treba gaziti po zasneženih pločnikih.
»Namen je bil iti in pomagati; brez skritih namenov in brez agende,« je pojasnil Pipenbaher. Ob tem je poudaril, da njegova gesta nikakor ni bila kritika dela komunale, ampak nasprotno. Zaveda se namreč, da v razmerah močnega sneženja ni sistema na svetu, ki bi lahko v nekaj urah očistil prav vse površine. »Komunalna služba mora najprej poskrbeti za glavne prometnice, obrobne površine pa pogosto ostanejo neočiščene – in tam lahko vsak od nas nekaj doprinese,« je dodal.
Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Po prvem dnevu tovrstne pomoči so ga poklicali tudi z Javnega zavoda za šport Slovenska Bistrica in ga prosili za pomoč pri pluženju stadiona. Ker gre za obsežno površino, je v kratkem času organiziral akcijo in poskrbel za dodatno opremo, da je bilo delo učinkovito opravljeno.
A to ni edini primer, kako je Miha Pipenbaher pomagal skupnosti. Kot pravi, so mu takšna dejanja v veselje, podobne pobude pa načrtuje tudi v prihodnje. Spomladi želi skupaj s prijatelji in z otroki organizirati čistilno akcijo v naravi, kjer bodo s štirikolesniki pobirali odpadke. Razmišlja tudi o organizaciji dneva, ko bi z znanci brezplačno pokosili travo na zemljiščih starejših in tistih, ki tega ne zmorejo sami.
V ozadju njegovih dejanj je jasna življenjska filozofija – prepričanje, da so majhne geste prijaznosti tiste, ki gradijo lepši svet: »Ljudje po vsem svetu so postali zelo frustrirani in nezadovoljni, dobrota pa se izgublja. Verjamem, da če nekaj daš, to tudi dobiš nazaj – in s tem izboljšaš okolje, v katerem živiš.«
Po njegovem mnenju kakovost življenja ni odvisna od materialnih dobrin, temveč ta izvira iz občutka varnosti, sprejetosti in medsebojnega spoštovanja. Meni, da življenje v mestu ne bi smel biti izgovor za odtujenost: »Neumno je živeti v okolju, polnem napetosti in tesnobe, če pa bi lahko šel po ulici z veseljem, pozdravil soseda in bil zadovoljen tam, kjer živiš.«
Miha si ne želi osebne izpostavljenosti, temveč širjenje tovrstne miselnosti. Meni, da bi bil njegov namen dosežen, če bi s svojim zgledom spodbudil vsaj nekaj ljudi, da naredijo nekaj dobrega za druge. »Če dobrota enega človeka navdihne dva druga in se širi naprej, smo vsi na boljšem,« sklene Miha.
Zgodba Mihe Pipenbaherja tako ni le pripoved o pluženju snega, temveč opomnik, da se skupnost ne oblikuje sama od sebe. Ustvari se takrat, ko posameznik brez pričakovanj in izgovorov naredi tisto, kar je v njegovi moči. In ravno s te perspektive so dejanja, kot je njegovo, dragocena luč v vsakdanjiku mestnega življenja.
Amadeja Mlakar, 12. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)