Ko sem poslušala njeno zgodbo, sem se spomnila na številne skromne družine. Je ena tistih oseb, ki za svojo srečo in mir ne potrebuje veliko. Njeno pripovedovanje in zgodba o osmem marcu me nista presenetila.
»Prihajam iz revne družine, zato sem morala na delo, ko sem bila skoraj še otrok. Moja prva zaposlitev je bila v Mehanotehniki.«
»V Izoli? To je bila tovarna s številnimi dobrimi igračami,« sem jo prekinila.
Pokimala je in rekla: »Res je bilo tako in tudi odnosi med nami delavci so bili dobri. Med seboj smo si zaupali, se spoštovali in se imeli radi.«
Pomolčala je, se spet nasmehnila in pripovedovala naprej: »V tistih časih – tega je že davno – smo žene za osmi marec dobile nageljne. Poklonilo nam jih je vodstvo. Delovodja, ki je bil zelo srčen mož, pa se je domislil svojega darila, saj nas je vidno spoštoval.«
»Ste dobile igračko?« sem se razveselila kot otrok.
»O, ne. Rekla sem, da je bilo to njegovo darilo, v tovarni pa nas je bilo 325 žensk.«
»Aha, že razumem. Tudi če bi šlo za najbolj skromno igračko, bi bilo to preveč,« sem priznala in nestrpno pričakovala, da bom izvedela, kaj neki si je domislil ta mož.
»Bilo je preprosto, a zelo izvirno. Hodil je od ene do druge ženske. Vsaka je stegnila roki in mu dala prstan.«
»Prstan?«
»Ja, prstan. Vzel ga je, ga očistil in zbrusil.«
»Kako zanimivo in resnično izvirno. Odlična ideja, kako lahko na preprost način razveselimo in obdarimo svojega bližnjega. To bi bilo tudi zame najlepše darilo, vredno več kot roža, ki jo kupiš in preprosto podariš. Ne rečem, da roža ni darilo pozornosti, a ni lepšega kot risbica, ki jo nariše otrok, ali šopek zvončkov, nabran z ljubeznijo.«
Gospa Landi se je smehljala, ko je pripovedovala naprej:
»Ko je prišel do mene, sem iztegnila roki, čeprav se na mojih prstih ni lesketal prstan.
,Ga ti nimaš?’ me je vprašal.
,Nimam,’ sem mu odvrnila. ,Še nihče mi ga ni dal. A četudi bi ga dobila, ga ne bi nosila.’
Začudeno me je pogledal, sedel k meni in prijazno, kot oče dejal: ,Ti, deklič, imaš izbrušeno eno najlepših lastnosti: skromnost!’«
Gospa Landi je končala s pripovedovanjem zgodbe, v meni pa je prebudila spomin na tiste davne čase, ko so nam starši znali privzgojiti skromnost, zmernost in ljubezen. Na čase, ko smo bili zadovoljni in srečni z majhnim in drobnim darilom, ki je bilo dano iz srca.
Darinka Kobal, 4. 2. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)