5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Zanzibar se na prvi pogled zdi sanjski otok, domačinom in ostalim Tanzanijcem pa vzbuja lažno upanje za zaslužek in preživetje. »Resnica pa je brutalna, saj imajo večino infrastrukture v lasti tujci, ki domačo delovno silo izkoriščajo za lastno razkošje. Evropejci odštejejo več tisoč evrov za spanje v resortih, na ulici pa ljudje barantajo za vsak cent. Obubožano prebivalstvo se utaplja v pomanjkanju in hudi revščini,« dogajanje opisuje Tomaž. Ko je opazil, kaj se dogaja, se je odločil, da resnično spozna tamkajšnje ljudi. Zanimale so ga njihove zgodbe, ki so krute in trpke, vendar jih oni ne objokujejo, ampak se trudijo, da bi dobili navdih za boljšo prihodnost. »So pravi mojstri preživetja in kar sem videl, mi ni dalo miru, zato sem sklenil, da storim nekaj zanje.«

A Tomaž pravi, da v resnici ne gre za pomoč, ampak za spodbudo, saj si ne želijo miloščine, temveč priložnost, da bi si s trdim delom prislužili svoj denar. »Največji problem je, da ni rednih služb. Tako iz dneva v dan živijo v negotovosti, kako nahraniti najmlajše. Srce se mi je zlomilo, ko mi je moj afriški brat zaupal, kako je prišel iz okolice Arushe na Zanzibar. S trebuhom za kruhom, da je hčerko poslal v šolo, saj v njihovi kulturi velja, da si nesposoben starš, če otrokom ne omogočiš šolanja. Njegova izpoved me je tako presunila, da sem se takoj podal v akcijo in se odločil, da vsaj on in njegova družina ne bodo živeli obubožanega, klavrnega življenja. Krog poznanstev se je nato povečal. Zavihal sem rokave in začel zbirati sredstva na različne načine,« opisuje Tomaž.

Najprej ga je med pristna afriška doživetja popeljal njegov kaka – po svahilijsko brat. »Janez Andrej izhaja iz verne družine, kakor večina njih. Posvojili so me še Masaji, staroselci iz savanskih ravnic, in začela se je moja misija. Glavni cilj je bil priskrbeti jim osnovne bivanjske pogoje, da bodo zaživeli človeka vredno življenje.« Tako je ustanovil Zavod sestre Marlene, preko katerega zbira sredstva za Afriko, napisal pa je tudi knjigo 33: To ni še ena knjiga o Caminu, katere izkupiček od prodaje je namenjen direktno zavodu.

»Večkrat sem se odpravil v Tanzanijo in mesece preživel na vasi, kjer ni tekoče pitne vode, hrane, elektrike in vsega drugega, kar se nam zdi samoumevno. Zanje je to pravi luksuz. Ni pošteno, da v Evropi živimo v lagodju na račun tega, da ljudje na drugem koncu sveta životarijo. Marsikdo si zatiska oči, ampak za našo tehnologijo in druge dobrine se lahko zahvalimo izključno naravnim virom Afrike, ki jo že toliko let ropamo. Zavod sem ustanovil zato, ker imam dovolj dokazov, da ne moremo zaupati dobrodelnim organizacijam, ki se okoriščajo z revščino, saj pod pretvezo dobrodelnosti služijo milijarde,« je razložil Tomaž. 

A ker se je srečal s težavami z birokraciji, je napisal knjigo, denar od prodaje slednje pa je nameraval porabiti za šolnine otrok, njihovo zdravstveno oskrbo, nakup krav in koz ter za postavitev hiške; skratka za vse, kar zagotavlja dostojno življenje. »Zagotavljamo šolanje že desetinam otrokom, ki dosegajo izjemne rezultate. Kupili smo veliko živali, s čimer zagotavljamo preživetje in zaposlitev tamkajšnjih prebivalcev. S plačevanjem zdravstvenih storitev smo rešili življenja, kajti koncept javnega zdravstva je katastrofalen. Zgradili smo že hiše in postavili platformo, da bi v Kimundu, prekrasni vasici na obrobju Arushe, družine lahko živele samooskrbno. Med nami so se spletle močne vezi in ne mine dan, da se ne bi slišali preko WhatsAppa. Jeseni pa sem se podal v še en večji projekt, saj želim zbrati dovolj sredstev, da bi v dve masajski vasi pripeljali vodo. To lahko storimo z vrtninami, ki pa stanejo okoli 15.000 – za kakšno podjetje je to drobiž. Težko mi je gledati ta dvojna merila. A verjamem v moč skupnosti, ki je sestavljena iz predanih posameznikov. Morda se komu zdi, da sam ne more spremeniti sveta, vendar je to zmotno. Vsak izmed nas lahko prispeva k boljši prihodnosti, če nam je le dovolj mar.« 

Klavdija Rupar Vuga