5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Veliko jih je namreč končalo zastrupljenih ali ustreljenih, za kakršnokoli zavetišče v bližini pa v tistem času ni niti vedela oz. niti ni obstajalo.

Nekaj let kasneje, po vrnitvi v Slovenijo, je na Instagramu naletela na Morocco Animal Aid in na Avstralko Lucy, ki je delala točno to, česar je takrat primanjkovalo: skrbela je za poškodovane živali. Zavetišče se je pred kratkim preimenovalo v Refuge Metkub, ukvarja pa se z reševanjem, rehabilitacijo in posvojitvami živali v maroški regiji, 20 kilometrov severno od Agadirja. V svojem zavetišču imajo približno 600 živali; največ psov in mačk, imajo pa tudi osle in konje. Pomagajo skrbeti za lokalne ulične živali in tudi za skupnost samo, saj so do nedavnega vodili Trap Neuter Vaccinate Release (TNVR) program NoMad Dog, s čimer so pomagali pri zajezitvi stekline v tem okolišu. Žal so morali program zaradi konstantnega pomanjkanja sredstev začasno ustaviti

»Ko smo s prijateljicami leta 2018 ponovno obiskale Maroko, smo zavetišču donirale sredstva, pri tem pa smo malo bolje spoznale njihovo delo. Situacija je bila iskreno srce parajoča, po drugi strani pa tako navdihujoča, da sem takrat iz zavetišča odšla s prepričanjem, da bom enkrat delala zanje. Sicer selitev v Maroko ni bila več predvidena, ampak čutila sem, da se bo že pojavila prava priložnost.« Leta 2021 so jo zaposlili kot upravljalko družbenih omrežij, sčasoma pa je prevzela celo zadolžitve menedžerja. Aktivna članica ekipa je bila 2,5 leta.

Tudi ko ni delala zanje, je zanje zbirala sredstva. »Dobrodelne ure joge, zbiranje kompletov prve pomoči s pretečenim rokom, doniranje finančnih sredstev, pridobljenih od prodaje majic, deljenje pasjih zgodb in fundraising. Trenutno na vsake toliko pomagam pri kakšni zadevi, ki jo lahko naredim od doma, kot je priprava dokumentov ali kaj podobnega,« našteva Katarina.

Na žalost so trenutno v precej težki situaciji. Število živali, ki potrebujejo pomoč, narašča, prav tako število živali v zavetišču. »Žal so se zaradi primanjkljaja sredstev poleg začasne ustavitve TNVR programa morali odločiti tudi za zaprtje zavetišča v smislu, da ne morejo več sprejeti novih primerov, čeprav še vedno pomagajo po svojih najboljših močeh. Finančna sredstva trenutno namenjajo samo najbolj osnovnim stvarem. Že stroški za vsakodnevno vodenje zavetišča, kar vključuje osnovno hrano, najemnino za prostore, minimalne plače za nekaj zaposlenih in osnovna zdravila, so enormni. 

Država ne nudi finančne podpore. Vsa sredstva prejmejo preko individualnih podpornikov projekta, na vsake toliko pa v obliki nepovratnih sredstev iz tujine.« Katarina sicer pravi, da obstajajo tudi drugi ljudje, ki pomagajo na daljavo – nekateri izmed njih so zaposleni, drugi pomagajo prostovoljno. »Vsaka pomoč jim še posebej zdaj res pride prav – tako digitalna kot na sami lokaciji. Vedno so veseli dodatnih rok ali pomoči na daljavo!«

Klavdija Rupar Vuga