5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Ko pomislim na ta leta, se v mojem spominu odvrtijo stiske, kompleksi, nasilje, slabe ocene …

Osnovna šola, ki sem jo obiskovala, je spominjala na pravi divji zahod. Mnogi učenci so/smo se soočali z resnimi vedenjskimi težavami. Najbolj divjih med nami so se bali celo učitelji. Fizično, verbalno in psihološko nasilje so bili na naši šoli nekaj vsakdanjega. Vso to uporništvo pa ni bilo nič drugega kot klic na pomoč; predvsem otrok in mladostnikov, ki so izhajali iz težkih družinskih razmer. Ker niso bili ne doma ne kje drugje deležni zadostne podpore, se razmere niso izboljševale, zato je naša šola postala krizno območje, kamor si vedno prišel pripravljen na vse.

A okoliščinam navkljub se je takrat zgodilo tudi veliko lepega. Dobra prijateljstva, prve ljubezni, tečaj kreativnega pisanja, izleti in seveda likovni pouk. Ta je bil svetla točka, ki mi je pomagala skozi zahtevna otroška in najstniška leta.

V petem razredu so se moje ocene zelo poslabšale. Naenkrat nisem več zmogla slediti vsem predmetom, tudi tistim ne, ki mi prej niso predstavljali nobenih težav. Izjema je bil likovni pouk. Pri njem sem se lahko izrazila na najbolj naraven in domač način. Pri likovnem pouku sem bila uspešna, kar mi je vlivalo samozavest. 

Na tem mestu moram omeniti rahlo ekscentričnega, a izjemnega učitelja, ki je tedaj poučeval likovni pouk in zgodovino. Zaradi njegove vzpodbude in vodstva sem resnično vzljubila risanje in slikanje. Prepoznal je moj talent in veselje do ustvarjanja ter me včasih s pohvalo drugič pa z zdravo kritiko usmerjal k rasti.

Ob koncu obiskovanja osnovne šole sva se lotila večjega projekta. Učitelj si je zamislil veliko sliko, priredbo Botticellijevega Rojstva Venere, ki naj bi krasila avlo naše šole. Projekt se mi je zdel velik in zahteven. Močno sem dvomila, da bi ga lahko uspešno izpeljala. A učitelj je verjel vame in vztrajal, da sem prava oseba za to nalogo. Seveda je imel prav; velika slika Rojstvo Venere je bil uspešen projekt, ki je veličastno krasil šolsko avlo še mnogo let po mojem odhodu.

Kmalu zatem je napočil čas za izbiro srednje šole, ki naj bi ji posvetila nadaljnja štiri leta svojega življenja. Sama sem se po principu linije najmanjšega odpora nagibala k vpisu na gimnazijo, ki je bila najbližje mojemu domu, učitelj likovnega pouka pa me je spodbujal, naj se vpišem na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da je to prava izbira zame, a brez njegove vztrajne vzpodbude bi najbrž pristala na omenjeni gimnaziji.

Na koncu sem sprejela odločitev in se vpisala na likovno gimnazijo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Ta odločitev je bila še kako prava! Danes si ne predstavljam, da bi obiskovala katerokoli drugo šolo. Tam sem namreč našla sebe, svoje kreativno poslanstvo in svoje pleme ljudi, s katerimi smo izkusili marsikatero nepozabno dogodivščino.

Kot odrasla ustvarjalka, ki skoraj vsak dan riše, se iz srca zahvaljujem učitelju, ki je prepoznal moj talent in me usmeril na pravo pot. 

Iskrena podpora lahko spremeni življenje posameznika. Želim si, da slednjo imel vsak otrok, mladostnik in odrasel.

Tavi Šifrer