5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Njeni zidovi so porumeneli, les je oglodal čas, a če bi znal prisluhniti, bi v tej tišini slišal šepet treh žensk – Zinke, Ane in Milene.

Bile so tri sestre, vzgojene v času, ko se je vedelo, da se sreča ne meri po tem, koliko imaš, ampak po tem, kako živiš. Življenje jih je naučilo, da ni treba veliko, da imaš dovolj. In da so majhne stvari tiste, ki štejejo: topel obrok, čisto perilo, urejen vrt in mir v srcu.

Najstarejša, Zinka, je bila tista, ki je vedno držala ravnotežje. Ni govorila veliko, a ko je spregovorila, je bilo to z namenom. Zmernost je bila njen način življenja – v delu, v besedah in pričakovanjih. Ni tarnala, nikoli se ni (po)hvalila in nikoli ni jemala več, kot je potrebovala. »Če se ne razmetavaš, ti nikoli ne zmanjka,« je rekla, medtem ko je premišljeno rezala kruh v veži domačije – vsak kos enako debel.

Ana, srednja sestra, je bila mehkejša, a je funkcionirala po istem, globoko zakoreninjenem vzorcu vrednot. Živela je umirjeno, po pravilih, a z občutkom za ljudi. Nikoli ni šla spat, ne da bi poklicala, če je vedela, da kdo nekaj (slabega) preživlja. Pomagala je na tih in skromen, skoraj neopazen način. Zmernost je bila vtkana v njeno življenje – v delo, v ljubezen, v žalost. »Če delaš z glavo in srcem, ni treba govoriti na glas,« je pogosto rekla.

Najmlajša, Milena, je imela več iskrice in življenja v sebi, a tudi ona je znala držati mero. Ni si želela ne bogastva ne potovanj ne posebnega priznanja. »Vse imam,« je rekla. »Imam streho nad glavo, imam mir, imam ljudi, ki me pokličejo. Kaj drugega bi še potrebovala?«

Vsaka si je ustvarila svoj dom, svojo pot, a vez med njimi je ostala. Niso se več videvale vsak dan, a vedno so si bile blizu – v dejanjih, v mislih. Ko je ena od njih zbolela, sta drugi dve takoj prišli k njej; s toplim obrokom, s čistimi rjuhami ali zgolj s svojo prisotnostjo. Med seboj so si pomagale tako, kot so živele – zmerno, brez dram, brez dolgov in z ogromno medsebojne ljubezni.

Med njimi ni bilo ne tekmovanja ne zavisti. Vsaka je znala sprejeti, da ima življenje svoj red: dobre in težke dni ter dni, ko se ne zgodi nič. »Saj je tudi to sreča,« je rekla nekega dne Ana, ko so skupaj pile kavo na pragu domačije, »da imaš mir, da ti nič ne manjka in da veš, da si naredil, kar si mogel.« Zinka se je nasmehnila: »Ja, samo ljudje danes ne razumejo več, da je dovolj imeti dovolj in še več.«

Z leti je njihova preprostost stopila še bolj v ospredje. Vse tri so bile varčne, a ne skope. Delile so si, kar so imele – košaro jabolk, kozarec vložene zelenjave ali preprosto čas. Če je kdo prišel mimo, ni nikoli odšel domov brez vsaj kozarca kompota in dveh stavkov toplih besed.

Ko je Zinka zbolela, sta Ana in Milena še naprej ostali zmerni – tudi v žalosti. Ne v obupu, ampak v tihem razumevanju, da ima vse svoj čas; tako rekoč rok trajanja. Pomagali sta ji, kolikor sta mogli, in ko je odšla, nista govorili o krivici, ampak o hvaležnosti, da so imele druga drugo. Zemeljski čas je namreč za vse nas smrtnike omejen in včasih se zdi, da je to edina pravica na tem svetu.

»Veš,« je rekla Ana po pogrebu, »nikoli nismo hotele veliko. Samo to, da smo znale držati skupaj, kadar je bilo treba.« Milena je pokimala. »In da nismo nikoli mislile, da nam svet kaj dolguje.«

Danes sta Ana in Milena še živi. Vsaka v svojem domu, a še vedno delujeta v istem duhu; umirjeno in s spoštovanjem do vsakega dne. Pokličeta se skoraj vsak večer.

»Kako si danes?«
»Dobro. Saj veš – nič novega, pa se imam vseeno lepo.«

In tako gre življenje naprej – po meri, ki so jo postavile že v mladosti. Brez hrupa, brez prepirov, brez razsipnosti. Samo zmerno – kot reka, ki teče počasi, a nikoli ne usahne.

Na domačiji, ki jo ureja sestra Milena in je danes postala družinski medgeneracijski ranč, še danes cvetijo narcise. Vedno, ko grem mimo, me pričakajo domači piškoti in skodelica dišečega metinega čaja. In v tem času, ko vsi ljudje hitimo in hitro pozabimo, kaj pomeni imeti zadosti, se hitro spomnim, da skromnost in zmernost nista pomanjkanje, ampak (dušni) mir, in da je prav ta tisti, ki da slehernemu dnevu smisel, življenju pa dostojanstvo.

Zala Krupljan, 1. 9. 2025