To ni le naziv ali hobi – je način življenja. Kot prostovoljna gasilka opravljam to delo poleg službenih in družinskih obveznosti. V vsakem klicu, v vsakem dimu, v vsaki solzi ali stisku roke čutim, da to počnem zato, da pomagam ljudem v njihovih najtežjih trenutkih. Ko vse drugo odpove, ko ni več časa za razmislek, mi stopimo naprej.
V teh letih sem doživela mnogo, a nikoli ne bom pozabila svoje prve intervencije. Prišlo je do prometne nesreče. Življenje mlade osebe se je prezgodaj končalo. Ko sem stala tam sredi kaosa obdana z ljudmi in s solzami v očeh, sem vedela, da to delo ni samo fizični napor, ampak tudi čustvena preizkušnja. Takrat sem prvič res začutila, kaj pomeni biti ob človeku v njegovih najtežjih trenutkih. Včasih ne moreš rešiti življenja, a lahko si tam; za družino, za prijatelje in za skupnost.
Ta izkušnja me ni odvrnila – ravno nasprotno. Okrepila me je. Pomagala mi je razumeti, zakaj sem si izbrala to pot: da pomagam. Da sem tam, kjer je težko. Da prinašam nekaj upanja, topline, človečnosti.
V času covida-19 me je pot vodila tudi v dom ostarelih, kjer sem kot prostovoljka pomagala starostnikom. Tam sem spoznala drugo plat življenja – počasno, tiho, pogosto prezrto. Spoznala sem, kaj pomeni biti sam in nemočen ter kako dragocena je preprosta prisotnost.
Ves čas mojega prostovoljnega in gasilskega dela me vodi isto načelo – biti človek. Slišati, videti, razumeti in pomagati. Zame je smisel v pomoči drugim. Ne zato, ker bi želela priznanje, temveč, ker verjamem, da smo ljudje ustvarjeni za skupnost – da se vidimo, slišimo in si stojimo ob strani. To sem jaz. Gasilka. Prostovoljka. In predvsem – človek med ljudmi.
Tatjana Serdinšek
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)