To je bil čas korone, čas, ki ga nihče ne bo zlahka pozabil. Prav na tisto nedeljo, ki se je začela povsem običajno in prijetno, smo se moj starejši sin z družino in jaz zbrali pri mlajšem sinu na kosilu. Bil je tisti topel občutek družine, ki ga še posebej cenim. Takrat še nismo vedeli, da nas bo ta obisk čez nekaj dni vse položil v posteljo.
Prvi simptomi so se pri vseh nas pojavili skoraj istočasno. Najprej utrujenost, nato vročina in kašelj. Bilo je potrjeno – vsi smo imeli korono. Nenadoma smo se znašli vsak na svojem otoku brez moči, da bi si pomagali med seboj. Šibkost telesa je bila huda, a še hujša je bila nemoč, ta tiha bolečina, ko veš, da nekdo potrebuje pomoč, pa mu ne moreš dati niti kozarca vode.
V tem času je bil stik z drugimi omejen na telefonske pogovore. Imela sem vsakodnevne pogovore s svojo daljno, a srčno sorodnico Tatjano Trunkl Sodin. Čeprav sva daljni sorodnici, je najin odnos topel, iskren in poln razumevanja. Skoraj vsak dan se slišiva preko telefona in tako je bilo tudi tistega dopoldneva, ko sem ji rahlo brez moči povedala, da smo vsi zboleli in naj nikar ne hodi k meni, saj bi bilo to nevarno.
Tatjana me je kot vedno poslušala z nežnim sočutjem in neizrečenim razumevanjem. Ni rekla veliko; izrekla je le nekaj besed tolažbe, potem pa sva se poslovili. Popoldne mi je zazvonil telefon. Ponovno je bila ona: »Samo pokukaj ven. Prinesla sem ti nekaj malenkosti za prvo silo,« je rekla s tistim njenim značilnim nežnim glasom, ki vedno pomirja. Odprla sem vrata in pred njimi zagledala dve veliki nakupovalni vrečki. V njih ni bilo le nekaj najnujnejših življenjskih potrebščin, bilo je več kot to. Življenjske potrebščine za več kakor mesec. Bili so sočutje, nežna skrb in tista neopisljiva toplina, ki te v trenutku objame in ti pove, da nisi sam. Bila sem ganjena.
Tatjana vsega tega ni prinesla zato, ker bi jo za to prosila. Ni se želela izkazati, ni čakala priznanja. Enostavno je čutila, da sem v stiski, in je ukrepala. V času, ko so se številni bali drug drugega in ko je človeška bližina postajala redkost, je ona naredila korak v drugo smer; s toplino, sočutjem in čisto, preprosto človečnostjo. Takšna je Tatjana.
Njena gesta je imela neprecenljivo čustveno težo. Spomnila me je, da tudi v najtežjih časih obstajajo ljudje, ki znajo postaviti druge pred sebe, ki niso glasni, a pustijo sledi. Tatjana je ena izmed takšnih ljudi. Ni le moja sorodnica, ampak tudi oseba, ki tiho spreminja svet okoli sebe s svojo prisotnostjo, dobroto in skrbjo za druge.
Njeno dejanje mi je v tistih dneh pomenilo več, kot bi lahko povedale besede. In prav zato bo ta zgodba ostala z menoj kot opomnik, da dobrota obstaja in da jo pogosto najdemo tam, kjer jo najmanj pričakujemo.
Justina Strašek, 29. 6. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)