5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Glas je bil tih, zlomljen, skoraj prestrašen. Infarkt. Reševalci. Zadnji trenutek. Bolnišnica.

Za nekaj dolgih sekund je obstala pri oknu in strmela v prazno dvorišče. Že več kot tri leta ni več živela v isti hiši kot on. Med njima so ostali neizrečeni pogovori, razpoke, ki jih nista uspela zakrpati, in ločitveni postopek, ki je tekel po svoji hladni, uradni poti. Toda v tistem trenutku vse to ni bilo pomembno. Oblekla je plašč, vzela ključe in brez oklevanja sedla v avto.

V bolnišnični sobi jo je sprejela tišina, ki so jo prekinjali le enakomerni piski aparatov. On je ležal tam bled in izčrpan kakor človek, ki se je komaj vrnil z roba. Tatjana se je usedla k njegovi postelji in začutila, kako se ji rahlo tresejo roke. Pred njo ni bil bivši mož, ampak človek, ki se je boril za življenje. Vedela je tudi, da razen sestre nima nikogar. In to je bilo dovolj.

Ostala je.

Ko so ga po več tednih odpustili iz bolnišnice, ga je doma pričakala tišina. Tatjana je od takrat naprej prihajala vsak dan. Sprva previdno, skoraj zadržano, nato pa je to postalo vedno bolj samoumevno. Kuhala je preproste in zdrave obroke; natančno po zdravniških navodilih. Pospravljala je hišo, ki je brez nje izgubila ritem. Odpirala je okna, da je v prostor vstopil svež zrak, in skrbela, da je ta znova postal dom.

Prala je perilo, ga sušila in likala s potrpežljivimi gibi, kot da z vsakim potegom gladi tudi težo preteklosti. Pomagala mu je vstati, ko so mu noge odpovedovale. Sedela je ob njem ob dolgih večerih, ko so ga preganjali strahovi, in mu stala ob strani, ko je dvomil, da bo še kdaj zares okreval. Ko ni našel besed, je spoštovala tudi njegov molk.

Meseci so minevali. Nato je šlo mimo leto. Nato še eno. In še eno.

Tri leta mu je stala ob strani. Ne iz občutka dolžnosti in ne zaradi pričakovanj, temveč zaradi globokega notranjega prepričanja, da človek v najtežjih trenutkih ne sme ostati sam. Med njima ni bilo velikih obljub, le majhna, vsakdanja dejanja, zaradi katerih se je njegovemu telesu vračala moč, njegovi duši pa mir.

Ko so njegovi koraki postali zanesljivejši, ko so sprehodi lahko postali daljši in je hiša spet zadihala s polnimi pljuči, je Tatjana začutila, da se njena vloga tiho zaključuje. Brez slovesa in brez dramatičnih besed je stopila korak nazaj.

Ni odšla praznih rok.

V njegovem življenju je ostala zapisana kot nekdo, ki je v trenutku, ko bi bilo najlažje obrniti hrbet, izbral sočutje. Kot nekdo, ki je dokazal, da prava človečnost presega zamere, razdalje in preteklost.

In včasih je prav to – ostati, ko je najtežje – najčistejša oblika ljubezni.

Justina Strašek, 25. 1. 2016