Bila je bolj samosvoja. Malo trda, malo mehka, vedno pa zadržana. Ko si jo objel, si zavohal kremo Nivea, njene obleke pa so vedno dišale po marsejskem milu.
Imela je navado, da je vedno moralo biti vse na svojem mestu. Celo stvari, ki jih ni več potrebovala, so bile zložene lepo in z občutkom. Predali so bili polni gumbov, starih razglednic, gumic in zvitih trakov, a vse je bilo urejeno. Ni marala razmetanosti in glasnih ljudi. Rekla je, da hrup povzroča nemir v glavi.
Ko je prišla k nam na obisk, je bila (vedno) bolj tiha. Ni veliko govorila, pa si vseeno čutil prisotnost njene lepe in mirne energije. Tistega dne je sedela za mizo, oblečena v dolgo belo srajčno bluzo, katera ji je segala čez hlače. Torbico je postavila ob noge, roke pa podrgnila skupaj, kot da preverja, ali ima vse s sabo. Iz žepa je vzela liziko. Rdečo, zavito v svetleč papir in malo zlepljeno. »Tukaj imaš,« je rekla, »ampak ne pojej vse naenkrat.«
Takoj sem jo odvila. Papirček je malo počil, teta pa je dvignila pogled. »Počasi,« je rekla. Mama je v tistem trenutku iz torbice potegnila svoj fotoaparat – tistega starega rumenega znamke Kodak, ki je ropotal, ko si pritisnil na gumb. Ujela je trenutek z liziko v ustih, pri čemer me je teta gledala s tistim svojim polnasmehom, kot bi hotela reči: »No, da vidimo, če boš zdržala.«
Liziko sem pojedla do konca. Palčko sem spravila v babičin predal, tja, kjer so bili stari gumbi in nitke. Teta je pogledala, če sem jo res pojedla, in je rekla samo: »Zdaj pa veš, da je bilo sladko.«
Teta Rozika ni bila ena tistih ljudi, ki bi pretirano govorili o čustvih. Nikoli ni rekla »rada te imam«, a si to čutil, ko ti je na krožnik dala zadnji kos kolača ali ti je popravila ovratnik, preden si vstal od mize. Svojo ljubezen je vedno izražala potiho – skozi male stvari, skozi red, skozi skrb, ki ni hotela biti opažena.
Ampak kadar je bila v hiši, se je vse umirilo. Njen način je bil tih in zmeren. Vse je počela z zmernostjo, kot bi bila ta sestavni del vsake celice njenega telesa.
Ko sem odrasla, sem po dolgem času odprla tisti predal pri babici. Papirček od lizike je bil še tam. Zguban, rahlo lepljiv, a še vedno dišeč po času, ki se ne vrne. Ko sem ga prijela, sem se natančno spomnila vsega tega: kako je dišala po Nivei, kako je govorila počasi in kako je bilo v vsaki njeni besedi ravno prav vsega – nič odvečnega.
Mama ima še vedno tisto fotografijo. Ko jo pogledam, vidim majhno sebe z liziko v ustih in njo – s pogledom, v katerem je bilo več topline, kot sem jo takrat znala prepoznati.
Danes vem, da me je teta Rozika tiho učila. Da ni šlo niti za liziko niti za sladkarijo, ampak za življenje. Šlo je za to, da ni treba hiteti, da ne potrebuješ veliko, da je dovolj, če imaš mir, red in nekoga, ki te razume v svoji tišini.
In če bi jo lahko še enkrat vprašala, kaj je mislila s tem, ko mi je rekla: »Ne pojej vse naenkrat,« bi mi verjetno samo pomežiknila in dodala: »Kar traja, je vedno bolj sladko.«
Zala Krupljan, 3. 9. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)