5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Razmere so bile marsikje zahtevne – poledenela in slabo očiščena vozišča so povzročala težave predvsem v prometu.

A to ni zgodba o slabi volji. To je zgodba o tem, kako lahko en sam neljubi dogodek poveže ljudi in nas opomni, da je medsebojna pomoč tista, ki premika stvari naprej.

Med popoldanskim razvozom otrok in dijakov je pod vasjo Zabrdo zaradi slabega vremena prišlo do prometne nesreče. Cesta je bila zasnežena in poledenela, policisti pa so med obravnavo dogodka skrbeli tudi za usmerjanje prometa. Zaradi tega je moral Marko Humar ustaviti avtobus in zapeljati vzvratno, s čimer je omogočil prehod plužnemu vozilu.

Takrat pa se je zgodilo nekaj, česar si ni nihče želel – kljub novim zimskim pnevmatikam je zadnje kolo avtobusa zdrsnilo v jarek in obstalo v zametu. Ni bilo druge možnosti, kot da se je avtobus rešilo z namestitvijo snežnih verig.

Marko je prosil otroke, naj mirno ostanejo na svojih sedežih, srednješolci pa so brez oklevanja in povsem spontano priskočili na pomoč. Med burjo, snegom in mrazom z otrplimi rokami in povsem novimi, še zapakiranimi verigami so minute minevale počasi. Dijaki so pomagali, opazovali in spodbujali ter – ne da bi Marko vedel – celo poklicali svoje starše.

Kmalu sta se na prizorišču dogajanja pojavila domačina Tomo in Aleš, očeta dveh dijakov. Izkušena, vajena dela na kmetiji, snežnih razmer in nameščanja verig pri sečnji, vleki in pluženju. S skupnimi močmi so hitro ugotovili, da bi Marko zelo težko sam namestil verige v klancu. Njuna pomoč je bila tako neprecenljiva.

Medtem ko so se policisti ukvarjali z nezgodo, so z enim očesom spremljali njihovo delo in na koncu zadovoljno ugotovili, da so zaplet rešili skoraj v stilu formule 1. Razvoz otrok se je kljub zelo slabim razmeram na cesti nato nadaljeval vse do poznega popoldneva.

»Ob vsem tem lahko rečem le, da sem ponosen; na otroke, dijake, njihove starše in vse, ki so v tistih trenutkih stopili skupaj. Čeprav so včasih glasni, so pozitivni, srčni in – kar danes pomeni največ – pripravljeni pomagati,« je bil ganjen Marko. 

Takšne zgodbe nas opominjajo, da človečnost ni samoumevna, je pa vedno mogoča. In prav zato je vredna delitve. To je zgodba o medsebojni pomoči, pri čemer en neljubi dogodek poveže ljudi in jih opomni, da smo še vedno ljudje tisti, ki imamo nešteto možnosti, da si med seboj pomagamo in polepšamo življenje.

Amadeja Mlakar, 7. 1. 2026