5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Že po nekaj kilometrih vožnje se je v avtobusu zaslišalo veselo vriskanje in petje.

»Šment! Kdo pa danes še zna vriskati?« sem vprašala moža.

»A, to je Angelca,« je odgovoril.

Nisem vedela, saj gospe Angelce pred tem nisem poznala. Spoznala sem jo tistega dne; veselo, vedno nasmejano in družabno gospo. Rada je pela in vsi smo skoraj celo pot peli z njo. Po tem izletu se dolgo nisva videli, saj sva živeli vsaka na svojem koncu Litije.

Po nekaj letih sva se srečali v cerkvi. Po maši je stopila k meni in me vprašala: »Greš z menoj? Peljem te domov, da ti ne bo treba v hrib.«

In sem šla. Med vožnjo sva malo poklepetali, pred pokopališčem pa sva izstopili. Ona se je odpravila do moževega groba, jaz pa domov. Tako sva se kar nekaj let srečevali in vsakič poklepetali. Nekajkrat je prišla k nam na kavo in sladico, saj se je zelo rada posladkala. Tudi ona je naju z možem na vsake toliko povabila domov in nama z veseljem skuhala kavo. Pri njej me je vedno čakalo kakšno presenečenje. Zelo rada je kaj dala. Karkoli. Če ni imela drugega, je podarila prelepe skodelice za kavo; tiste stare, načičkane. 

»Ne potrebujem jih več!« je rekla.

Spet drugič mi je podarila veliko orientalsko vazo ali kaj podobnega. Ob tem je vedno rekla: »Tega ne potrebujem več, sem pa zelo srečna, če te lahko osrečim.«

A Angelca je bila tako kot vsi vsako leto starejša. Po operaciji kolena je težko hodila in počasi se ji ni več ljubilo kuhati. Na začetku so ji kosila nosili iz bližnje gostilne, potem pa mi je nekega dne vsa nasmejana povedala: »V dom grem. Tam ne bom več sama in tudi kuhati mi ne bo treba.«

Res se je preselila v svoj novi dom. Res je tudi to, da jo je veselje še vedno spremljalo. Z vsem je zadovoljna. Srečna je tudi, ker lahko z vsakim malo poklepeta. Predvsem pa ji je všeč to, da se dom za ostarele nahaja v objemu gozda, zato se lahko poda na sprehode. 

Ko sva jo z možem obiskala, nama je z iskrico v očeh pripovedovala: »Zdaj ne pečem in nimam sadja z vrta, lahko pa tistim, ki nimajo zanjo, naročim in plačam kavo. S tem polepšam dan tistim, ki nimajo denarja. S tem osrečim njih in razveselim sebe. Tistim, ki so žalostni in ne pijejo kave, pa podarim nasmeh ali pesem. Če to ne pomaga, zraven še zavriskam. To me nič ne stane, a nas vse neskončno osreči. Tako lepo mi je, ker lahko s tem njim in sebi polepšam dan.«

Gledala sem jo in razmišljala. Pred mnogimi leti sem Manci Košir napisala voščilo za novo leto. Po tem me je poklicala in mi rekla, da je to najlepše voščilo, kar jih je dobila. Naj tudi vam, dragi bralci, polepša dan:

Biti moraš srečen,

da lahko nekoga osrečiš.

Treba je nekoga osrečiti,

da bi ostal srečen.

Darinka Kobal, 19. 1. 2026