Ko je bila deklica Maja stara eno leto, so jo nekega nedeljskega dopoldneva njeni starši oblekli v modro oblekico in jo obuli v njene prve sandalčke. Oblekica je bila babičino darilo. Odpravili so se k fotografu v vasi, gospodu Viktorju, ki je že desetletja beležil pomembne trenutke vaškega življenja.
Tudi pri nas doma je veljalo prepričanje, da morajo biti pomembni dogodki dostojno ohranjeni; ne le v spominu, temveč tudi na fotografijah.
Viktorjeva delavnica je vedno prav dišala po fotografijah. Na njenih stenah so visele stare slike porok, krstov, obletnic ter skupinskih portretov gasilcev, pevskih zborov in šolskih razredov. Gospod Viktor je imel vedno pripravljene različne kulise: cvetlično ozadje za otroke, temnejšo tkanino za resnejše portrete, poleg tega pa majhno leseno mizico in plišaste igrače, s katerimi je znal nasmejati še tako resnega malčka. Ko je Majo posedel na stolček in ji nežno pomahal s pisanim robčkom, se je zasmejala, in v tistem trenutku je nastala fotografija, ki je kasneje postala del družinske zgodbe.
Ta fotografija ni bila pomembna le zato, ker je bila lepa ali profesionalna. Bila je del verige spominov, ki se ni pretrgala. Družina je večkrat posedala na krušni peči pri babici in dedku in ob nedeljah listala stare albume. Babica je vsako fotografijo vzela v roke s spoštovanjem. Na hrbtni strani vsake izmed njih so bili zapisi: imena ljudi na fotografiji, letnice, dogodki, zraven pa je bila včasih celo kratka misel ali opomba, kdo je sliko posnel in zakaj je pomembna.
»Tole sva midva na poročni dan,« je govorila. »To je tvoj dedek, ko je bil še mlad fant. In tukaj je njegov oče.« Fotografije niso bile le slike obrazov, ampak tudi mostovi med generacijami. Učile so nas, kdo smo in od kod prihajamo. Učile so nas spoštovanja dediščine in jezika, v katerem so bile zapisane zgodbe.
Tudi danes, ko babice in dedka ni več, te fotografije še vedno živijo. Ob njih se zbira družina, pogovori stečejo, spomini pa se prepletajo z novimi zgodbami. In tako kot so to počeli predniki, tudi jaz danes ustvarjam družinske albume. Na hrbtno stran vsake fotografije napišem podrobnosti: kdo je na sliki ter kdaj in zakaj je ta nastala. Verjamem, da s tem ne ohranjam le spomina, temveč tudi občutek pripadnosti tistim, ki bodo prišli za nami.
Pripadnost nam daje korenine, a nas hkrati uči odprtosti. Ko spoštujemo svojo dediščino, se lažje učimo tudi o drugih. In prav v tem je največja vrednost.
Na fotografiji sem jaz pred 44 leti. Joj, koliko spominov prikliče ta fotografija. In koliko novih smo ustvarili v vmesnem času. Ogromno dogodkov, prelomnic ter lepih in manj lepih stvari, ki so nam v življenju prekrižale naše poti, so pa pomemben pokazatelj naše skupne poti in zgodbe.
Maja Grošelj, 2. 1. 2026