Leta in leta je bilo v spomladanskem času na njunem dvorišču polno vrbovih šib – svežih in prožnih, nabranih ob nabrežjih bližnje reke Reke, pa tudi že posušenih, čakajoč na trenutek, ko jih bo zmehčala topla voda.
Vsakič ko so Jožetove zgarane in žuljave roke prijele za vrbove šibe, so te postale neverjetno nežne in mehke. Pod njegovimi rokami se je vrbje nežno in voljno upogibalo in se vpletalo prav tja, kamor je želel. V ritmu utripa srca je pletel pletarske izdelke z do potankosti izdelano tehniko, nadzorom in izjemno osredotočenostjo. Te dejavnosti se zlepa ni naveličal.
Jože ni bil le mojster obrti; bil je tudi lovec. Več desetletij je zahajal v brkinske gozdove, kjer je užival predvsem v družbi dreves; v naravi, ki jo globoko razume in spoštuje. Gozd je bil njegov drugi dom. Bil je prostor, kjer se je učil potrpežljivosti, vztrajnosti, skromnosti, opazovanja in poslušanja. Te vrline so mu prav prišle tudi pri pletenju. Ko je hodil po lovskih stezah ob strugi Reke, je natančno vedel, kje rastejo najboljše oziroma najbolj prožne šibe. Zanj narava ni nekaj, kar si podrediš, ampak učilnica sožitja, kjer se pletejo najimenitnejše zgodbe. Spoštuje in ceni predvsem svojo zemljo, ki jo je podedoval od prednikov, prav tako pa vsako ped tuje. Z ljubeznijo jo je obdeloval, dokler je lahko, ter se ji zahvaljeval za vse, kar mu je dajala.
Na trgu so se pojavili plastični izdelki, ki so pletarstvo izrinili na rob preživetja. Če so si včasih ljudje s pletarstvom služili kruh, se ta obrt počasi umika v muzeje s kulturno dediščino. Z izginjanjem obrti se izgublja tudi del lokalne identitete. Jože z Brc se je s pletenjem ukvarjal, dokler mu je zdravje to dopuščalo.
Leta in leta je ves svoj prosti čas in energijo vlagal v poučevanje pletarstva na šolah, v raznih društvih, na sejmih … Tega ni delal za denar, pač pa zaradi nečesa veliko večjega in trajnejšega. Čutil je globoko, skoraj sveto dolžnost, da znanje, ki so mu ga predali predniki, preda naprej; predvsem mlademu rodu. Kot lovec je čutil pripadnost naravi in predvsem divjadi, kot pletar pa tistim, ki so z vsako spleteno košaro spletli vezi s predniki in se tako povezovali s koreninami, od koder so črpali moč in energijo, da so vztrajali pri delu. Jože se je te dejavnosti loteval tudi, ko roke niso več zmogle prefinjenih gibov, saj jim je revma jemala moč.
Prav zaradi njegove zavezanosti k ohranjanju lokalne tradicije je pletarstvo na območju Ilirske Bistrice preživelo. Vezi, ki jih je preko pletenih izdelkov stkal med ljudmi doma in v tujini, so postale močnejše od katerekoli vrbove šibe.
Pripadnost in tradicija sta človekovi sidri, saj dajeta občutek varnosti in sprejetosti, bližina in povezanost z ljudmi, ki nam nekaj pomenijo, pa sta predpogoj za srečo.
Jerica Strle
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)