Takoj po končani maturi sem zanosila. Nosečnost je bila lepa, a porod je bil zelo kritičen. Sina so morali takoj po rojstvu prepeljati iz kranjske porodnišnice v Ljubljano. Tam se je začelo naše dolgo in zahtevno poglavje – v bolnišnici sva skupaj preživela skoraj dve leti.
V tem času je moj fant izgubil službo, tako da sva bila oba brezposelna. Najtežje pa je bilo dejstvo, da je sin po več operacijah in dolgotrajnih borbah za življenje ostal skoraj brez črevesja. Da bi preživel, je potreboval aparat za posebno parenteralno prehrano. Sestre so me potrpežljivo učile, kako ravnati z njim, in doma sva uredila poseben kotiček, kamor bi ga naposled lahko pripeljala – čeprav z aparatom.
Manjkalo nama je samo še nekaj: dve stojali za aparat in prehrano. Cena enega stojala je bila 60 evrov, torej bi za vse skupaj potrebovala 120 evrov, midva pa nisva imela ničesar. Tisto noč sva sedela ob sinovi posteljici in se tiho pogovarjala, kako bi lahko prihranila ali kje bi si izposodila denar. Nisva vedela, kako naprej.
Najin pogovor je slišala mamica, ki je bila z drugim sinčkom le za eno noč v isti sobi. Naslednji dan je šla domov, mi pa smo ostali. Ko se je poslavljala, je pristopila k meni, me objela in mi v roko tiho podala kuverto. Ko je odšla, sem jo odprla – notri je bilo točno 120 evrov. Poleg denarja je bil majhen listek, na katerem je pisalo: za stojala.
Še danes se mi orosijo oči, ko se spomnim tega trenutka. Popolna tujka, ki naju je videla samo eno noč, nama je pomagala na način, ki nama je takrat pomenil vse. To je bil dokaz, da obstajajo ljudje z velikim srcem in da je lahko v težkih časih toplina drugega človeka najlepše darilo.
Kasneje se je zgodil pravi čudež – sin je okreval do te mere, da aparata ni več potreboval. Čeprav so zdravniki sprva rekli, da bo vse življenje odvisen od njega, je zrasel v živahnega, posebnega dečka. Stojali, ki nama jih je pomagala kupiti neznanka, sva podarila patronažni sestri v zdravstvenem domu, da bi lahko z njima pomagala komu drugemu.
Moj takratni fant je že dolgo moj mož. Poleg najinega posebnega sina imava še tri otroke, oba pa opravljava službi, ki ju imava rada. Čeprav so bili začetki polni strahu, bolečine in negotovosti, danes na vse skupaj gledam z globoko hvaležnostjo.
Naš posebni otrok je tisti, ki nas še bolj povezuje in uči, kaj je v življenju resnično pomembno – ljubezen, vztrajnost in dobrota ljudi, s katerimi se srečajo naše poti.«
Ko ti nekdo ponudi roko, se zaveš, da ne glede na situacijo nisi sam. Včasih je le ena iskrena gesta dovolj, da se življenje obrne na bolje. In za to si za vedno hvaležen.
Maja Grošelj, 24. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)