Gre za vrlino, ki se zdi nekaterim povsem samoumevna, vendar glede na dogajanje po svetu, ki ga spremljamo, dejansko ni. Pogosto namreč poslušamo o krivicah, nepoštenih dejanjih ter takšnih in drugačnih grozotah, zaradi česar včasih malo izgubimo upanje v boljšo prihodnost.
Vendar pa tam, kjer kamere ne iščejo zgodb, še vedno lahko najdemo luč v vsej tej temi. In delček te luči predstavlja tudi poštenost, ki je redka, vendar prav zato še toliko bolj dragocena. Zato smo lahko še bolj veseli, ko smo priča takšnim dejanjem, kot je to, o katerim pišem v tej zgodbi. Takrat lahko rečemo: »Tooo! Še so pošteni ljudje med nami!«
In to sem si rekla nedavno nazaj, ko sem bila v trgovini Spar in sem pri blagajni plačevala za svoje stvari. Za menoj je stal someščan Darko Čelik. V rokah je imel en sam artikel, sama pa sem imela svoje izdelke razporejene po celotnem tekočem traku. Lahko bi me prehitel, a se je odločil potrpežljivo počakati v vrsti.
Ko sem zaključevala s svojim nakupom in pospravljala zadnje artikle v torbo, je Darko stopil do prodajalke in rekel: »Tole sva včeraj z ženo pomotoma vzela iz trgovine, ko sva zlagala potrebščine v vrečo.« In prodajalki je podal razkužilo za roke, kakršna so bila postavljena na koncu blagajne; ravno na mestu za odlaganje artiklov, preden se slednje položi v vrečko. Povsem razumljivo je, da se med hitenjem lahko pripeti kaj takega, a redko kdo bi to napako popravil, sploh če ne živi v bližini trgovine. In Darko ni doma kje v bližini.
Darkovo dejanje je prodajalko precej zmedlo. Ni razumela, kaj se dogaja. A Darko je pošteno vztrajal, da razkužilo vrne na mesto, od koder sta ga pretekli dan z ženo pomotoma vzela. Na koncu ga je prodajalka z rahlim nasmehom le sprejela in se zahvalila za lepo dejanje.
S težko torbo, polno izdelkov, sem počasi odhajala iz trgovine, v meni pa se je razlegal tih in iskren smeh. »Še obstajajo pošteni ljudje!« sem si rekla. In da bi bilo čim več takih. Hvala, Darko, da si lahko mnogim za zgled.
Mojca Jeram, 13. 2. 2026