Spomnim se, da je že kot majhen fant rad delil stvari z drugimi otroki in tudi z odraslimi. Ko je dobil vrečko z bonboni, je tekel od enega do drugega družinskega člana, dokler ni bonbonov podelil med vse. Četudi mu je zato včasih v vrečki ostalo bore malo sladkega zalogaja, se ni zdel prav nič žalosten. Prej nasprotno; v njegovih očeh je bilo opaziti veselje.
Podobno je bilo tudi z igračami. Ko so na obisk prišli njegovi prijatelji, jih je povabil k igri, pri čemer jim je ponudil svoje igrače. Še posebej pozoren je bil do mlajših od sebe, katerim je rad posodil svoje najljubše igrače, čeprav se je zato tisti čas moral igrati z igračami, ki mu niso bile tako zelo všeč.
Jan iz Prekmurja je sedaj že odrasel, saj je star štiriindvajset let. Lepih dejanj pri tem ni opustil, saj še vedno rad deli. Včasih skuha večerjo za vse prisotne. Včasih pride z vrečo dobrot in jih razdeli med vse. To svojo navado, ki je v teh časih redkost, ohranja še naprej.
Pred nekaj časa, ko sem bila na dopustu v Prekmurju, je tudi mene izjemno presenetil. Ker ne vozim, sem domov prispela z avtobusom. Ko se je moj dopust iztekel in bi se morala počasi odpraviti nazaj v Ljubljano (seveda z avtobusom ali vlakom), me je začelo malo skrbeti, kako bom lahko potovalko in dobrote, ki so mi jih spakirali domači, sama pritrajbala do doma.
Zadnji dan, ko sem preko telefona že iskala povezave avtobusnih linij do Ljubljane, je Jan prišel k meni in mi rekel: »Botra moja, nič ne išči. Prisedla boš v moj avto in skupaj s tvojo robo te bom odpeljal v Ljubljano, potem pa bom še kakšen dan ostal tam, da se še malo spočijem od domačih,« se je pohecal.
Oho, samo predstavljate si, kako me je ta fant presenetil in razveselil v tistem trenutku. In tako je tudi bilo. V avto je naložil moje stvari in odpravila sva se na pot. Med potjo sem ga vprašala, zakaj se je odločil, da mi pomaga, in dejal mi je: »Zato, ker si se mi zasmilila, ker bi morala sicer vso to težko robo sama prenašati sem in tja.« Potrepljala sem ga po rami in se mu zahvalila za tako lepo dejanje. Odvrnil je: »Ni za kaj, botra. Pa še kdaj!« Pri meni je ostal še en dan, nato pa se je vrnil nazaj v lepo Prekmurje. In te njegove besede pa še kdaj so se tudi uresničile.
Ponosna sem na te naše mlade, ki imajo v sebi še vedno občutek za lepa dejanja, s katerimi lahko koga resnično osrečijo. Hvaležna sem, da je med njimi tudi moj nečak Jan.
Jožica Kous, 6. 9. 2026
Magyar 
Slovenščina 
Italiano 
English (UK)