SZLOVÉNIA 5 ALAPVETŐ ÉRTÉKE

Slovenske Konjice so najin domači kraj, zato se nama pogosto zgodi, da stvari, mimo katerih že od nekdaj hodiva, opaziva šele takrat, ko se zares ustaviva. Tisti dan sva se.

Sedela sva na Starem trgu v Pubu Tattenbach. Vse, kar naju je obdajalo, nama je bilo znano; trške hiše, potoček, ulice. Na najini mizi pa je bila kava, ki ni bila običajna. Postrežena je bila v posebni skodelici, bila je slajša in z nežnim vonjem po cimetu, ob njej pa papirnat zvitek s poezijo. Zaradi slednjega je bilo nekaj drugače. Čeprav je bila kava še vedno kava, je bila ob njej zgodba.

Minattijeva kava ni marketinška domislica. Ko sta dobila obiske, je Ivan Minatti svoji ženi Lojzki Špacapan naročil, naj skuha posebno kavo. Ta je bila slajša in odišavljena s cimetom. Leta pozneje so v njegovem rojstnem mestu to navado obudili in jo povezali z njegovo poezijo. Od marca 2018 jo v Tattenbachu spremljajo Minattijevi verzi ali zmagovalne pesmi natečaja za Minattijevo pesem leta. Za tujce so pripravili tudi angleški prevod njegove najbolj znane pesmi Nekoga moraš imeti rad.

Z Jašo sva sedela in pila nekaj, kar je bilo nekoč del zasebnih trenutkov njegove družine, medtem ko je zdaj ta navada postala del mesta. To se mi je zdelo najlepše.

Minatti se je rodil 22. marca 1924 na Starem trgu 9. V Konjicah je preživel svojih prvih pet let, nato pa ga je življenje odneslo v Slovenj Gradec in pozneje v Ljubljano. Toda domači kraj po njegovi selitvi ni šel v pozabo, saj se je vračal vanj. Konjice so mu leta 2000 podelile naziv častnega občana, danes pa skozi mesto poteka pot Po Minattijevih stopinjah. Na klopi pred medijsko hišo sedi njegov bronasti kip, v knjigobežnici pa lahko vsakdo vzame knjigo in jo odnese s seboj.

Medtem ko sva pila kavo in sem razmišljala o vsem skupaj, se mi je njegova zgodba zazdela nenavadno podobna najini. Z Jašo naju poti pogosto nosijo drugam; v Maribor, Ljubljano, čez mejo, obveznosti, ljudje, načrti. Včasih sva več zunaj Konjic kot v njih. A ko se vračava, nama ni treba pogledati table z imenom kraja, da bi vedela, da sva doma. Dovolj je znana cesta, Konjiška gora v ozadju ali zavoj, ki ga poznava brez navigacije.

Morda je prav zato Minattijeva kava tako dober simbol našega mesta. Ne kriči, da je pomembna, ampak samo je pred teboj – kava, cimet in slovenska pesem. Pa vendar skozi to troje ohranja človeka, njegov jezik in košček časa, ki bi sicer lahko zbledel.

Kulturna dediščina namreč najbolj izgubi na pomenu takrat, ko začnemo nanjo gledati kot na nekaj starega, obrabljenega. Tisti dan pa ta ni bila stara. Bila je pred nama na mizi. Poezijo sva lahko prijela v roke, kavo popila, zgodbo pa odnesla s seboj.

In tudi slovenščina je bila tam, na papirnatem zvitku, v pogovoru med dvema prijateljema, sredi kraja, kjer je pred skoraj stoletjem odraščal pesnik.

Ko sva vstala, je skodelica ostala na mizi. Tako kot vedno sva šla naprej. Verjetno naju bodo poti še velikokrat odnesle daleč stran od Slovenskih Konjic. Morda nekoč še dlje, kot si danes predstavljava.

Toda Minattijeva zgodba mi je pokazala nekaj preprostega: ni treba ostati na enem mestu, da bi mu pripadal. Lahko greš, lahko se spreminjaš, lahko vidiš svet. Pomembno je, kaj vzameš s seboj in kam se odločiš vrniti.

Minatti je iz Konjic odšel kot otrok, vendar jih je vse življenje nosil nekje v sebi. Midva z Jašo odhajava in se vračava po svojih poteh. In morda bo nekoč nekdo drug sedel za isto mizo, naročil enako kavo, razvil zvitek poezije in za trenutek začutil isto kot midva. Takrat zgodba ne bo več samo Minattijeva. Bo zgodba kraja, ki svoje ljudi pošilja v svet, ne da bi jih ob tem izgubil. In zgodba ljudi, ki vedo, da ne glede na to, kako daleč jih odnese življenje, obstaja kraj, ki ni samo točka na zemljevidu, pač pa njihov dom.

Kulturna dediščina zato ni nekaj, kar ostane za nami, ampak tisto, kar gre z nami naprej. Živi v jeziku, v zgodbah, v drobnih navadah in v krajih, ki jih prepoznamo kot svoje. Pripadnost se ne odraža v tem, da se sveto oklepamo doma, temveč v tem, da v svet odnesemo nekaj domačega in da se odločimo vrniti k temu, kar nas je oblikovalo.

Pripadnost je navsezadnje tiha gotovost, ki se odraža v tem, da lahko odideš kamorkoli, pa še vedno veš, v katerem kraju je tvoj dom.

Zala Krupljan, 1. 9. 2026