SZLOVÉNIA 5 ALAPVETŐ ÉRTÉKE

Vsak panj so krasile druge barve in vzorci, da so se čebele lažje vračale domov. Ko je Jože zjutraj odprl vrata čebelnjaka, je vedno najprej prisluhnil brenčanju. »Če jim prisluhneš,« je rad rekel, »ti povedo več, kot si lahko misliš.«

Tistega poletnega popoldneva so pri njem na klopi pred čebelnjakom sedeli vnuki Maja, Sandra in Marko. Vsak od njih z rezino kruha, obilno namazano z domačim medom. Jože je pridelal kar precej medu, vendar ga je vedno razdelil med domače, sosede in tiste, ki so ga potrebovali. »Med je dar,« jim je rekel, »in darov ne kopičiš samo zase.«

»Dedi, zakaj imaš tako rad čebele?« je vprašala Maja.

Jože se je nasmehnil in si snel klobuk. »Ker me učijo vrednot, na katere danes pogosto pozabljamo; zaupanje, spoštovanje, pomoč in zmernost.« Vnuki so se presenečeno spogledali med seboj, zato je nadaljeval: »Poglejte čebele. Med seboj si zaupajo, da bo vsaka izmed njih opravila svojo nalogo. Ena nabira nektar, druga skrbi za ličinke, tretja varuje panj. Nobena ni pomembnejša od drugih.«

Marko je pokazal proti panjem. »Pa se jih ne bojiš?«

»Če jih spoštuješ, se nimaš česa bati,« je odgovoril Jože. »Z njimi moraš ravnati mirno. Ne smeš biti glasen in vihrav. Ne smeš jim vzeti vsega medu. Nekaj jim ga moraš pustiti za zimo.«

Razložil jim je, zakaj dim čebele pomiri. Naučil jih je, kako se približati panju ter kako poslušati in opazovati. »Čebelar nikoli ni sam,« je rekel. »Je del skupnosti čebel in narave.« Povedal jim je, kako so si čebelarji v vasi vedno pomagali med seboj, ko je kdo izmed njih izgubil panj ali ko je bila letina slaba.

Vnuki so vedno radi prihajali k njemu in se učili pomembnih lekcij, ki jim jih je predajal. 

Vedno je ponosno razlagal: »Vse to je del naše dediščine. Če je ne bomo ohranjali, bo počasi izginila, tako kot bi izginile čebelice, če zanje ne bi skrbeli.« Pojasnil jim je, da čebelarstvo ni le delo, temveč znanje, ki se prenaša iz roda v rod. Že njegov stari ata je bil čebelar. »Vsaka generacija doda nekaj svojega. Pomembno je, da veste, od kje prihajate, in da cenite delo svojih prednikov."

Jožetovo znanje je bilo darilo za vnuke. Obljubili so mu, da bodo zgodbe pripovedovali naprej in da bodo vedno spoštovali naravo. 

Maja Grošelj, 21. 12. 2025