Od kapije do garderobe. Od garderobe do stroja. To ni bila samo pot v službo, bila je pot pripadnosti. Pot, po kateri je hodil že njegov oče. Ko je bil Lojze še otrok, mu je oče govoril: »Pri Konusu ne gre samo za (dobro) opravljeno delo, Konus so ljudje.« Takrat tega še ni razumel, je pa zato kasneje.
Ko je pri osemnajstih letih prvič oblekel modro delovno obleko, se je počutil, kot da vstopa v svet, ki mu predstavlja nekaj večjega od njega samega. V zgodbo, ki se je začela pisati pred njim in se bo nadaljevala, ko njega več ne bo. Delal je na istem oddelku kot njegov oče. Starejši tovariši in delavci so ga učili, ne da bi bili pri tem vzvišeni, mlajši pa so ga spoštovali. Nihče ni bil nič več ali manj kot drugi; vsi so bili del istega utripa.
Leta so tekla, stroji so se menjavali, direktorji tudi, Lojze pa je ostajal. Vedno zanesljiv, pošten in pripravljen pomagati. Delo mu ni bilo v breme, ampak mu (je) predstavlja/lo vrednoto. Bil je ponosen na to, da z lastnimi rokami ustvarja nekaj, kar bo šlo v svet. A še bolj kot na sam izdelek je bil ponosen na ljudi okoli sebe. Na to, da so držali skupaj. Da so se poznali po imenih, ne po številkah. Da so vedeli, kdaj je kdo utrujen, kdaj ima kdo doma težave, kdaj kdo potrebuje tišino in kdaj šalo.
V Konusu nisi bil sam. Tam nisi bil samo delavec. Bil si sodelavec, prijatelj, sosed, včasih skoraj družinski član. Tam so se delile novice o rojstvih in boleznih, o porokah in pogrebih, o kreditih in sanjah. Med stroji so se pletle vezi, med izmenami je nastajala skupnost.
Potem je prišla bolezen. Najprej tiho kot šepet telesa, da nekaj ni v redu, kasneje z bolečinami, pregledi in strahom. Rehabilitacija je bila dolga, dnevi težki, noči pa nemirne. Najbolj ga je bolelo, da ni mogel v tovarno, da ni slišal jutranjih pozdravov, da ni stal ob svojem stroju in da ni bil med svojimi.
A Konus ni pozabil nanj.
Sodelavci so prihajali, klicali in pisali. Spraševali so ga, kako je. Prinašali so mu domačo juho, mu puščali sporočila, kot so: »Pogrešamo te,« »drži se,« »tvoje mesto te čaka.« V teh besedah ni bilo obveznosti. Bila je pripadnost. Bila je skrb. Bila je ljubezen, zavita v preproste stavke.
Ko mu je zdravnik rekel, da se ne bo mogel več vrniti na delo, je Lojze dolgo sedel v kuhinji. Pred sabo je imel delovno izkaznico in očetovo fotografijo. Imel je občutek, kot da se mu je nekaj odtrgalo iz srca. Ne služba, ampak skupnost; del njega samega. Takrat je šel še zadnjič počasi v garderobo, dotaknil se je svoje omarice in pogledal znane obraze. Objemi. Solze. Šale. Na omarici ga je čakal listek: »Vedno boš naš.«
Danes skoraj vsak dan hodi mimo tovarne. Pogleda kapijo, dimnik in okna. Ve, da tam ni pustil samo let, ampak tudi pripadnost. In jo tudi dobil nazaj. Ve, da ni bil samo delavec, zaposlen v Konusu. Bil je del njega.
Danes me je podučil o nečem, za kar pravi, da ga nista naučila noben stroj in nobena plačilna lista. Naučila ga je skupnost oz. ljudje. Da človek ni vreden toliko, kolikor naredi ali kolikor proizvede, ampak toliko, kolikor pusti v drugih. Da delo ni samo orodje za preživetje, ampak način tkanja vezi. Da pripadnost ni nagrada za uspešnost, ampak obljuba, da nisi sam niti takrat, ko ne zmoreš več. In če nekje veljaš samo toliko, kolikor si močan, hiter in uporaben, to ni dom. Dom je namreč občutek in so ljudje. To je trg. Konus pa zanj ni bil trg. Bil je kraj, kjer človek ostane človek. In kjer so dokazali, da prava skupnost ne zapre vrat, ko nekdo ne more več hoditi skoznje, ampak jih pusti odprta – za vedno.
Zala Krupljan, 19. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)