5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

VAJA 1: Pogovor ob zgodbi iz šolskih klopi

Zgodbe imajo posebno moč. Pritegnejo k poslušanju in nagovarjajo brez moraliziranja. Zgodbe govorijo o vrednotah, pa naj gre za pravljice ali resnične zgodbe.

Ciljna skupina: otroci 9+

Namen: Otroci primerjajo zgodbo z realnostjo spoštovanja in zaupanja v lastnem razredu ter iščejo rešitve za napredovanje v tej vrednoti.

Zgodba: V razredu slovenske osnovne šole so učenci želeli izboljšati vzdušje, saj so se pogosto prepirali. Učiteljica je predlagala, da sklenejo dogovor: vsi bodo spoštovali mnenja drugih in zaupali, da bodo sošolci pošteno delili svoje ideje.

Na primer, ko je Nejc predlagal temo za razredni projekt, so ga sošolci poslušali, čeprav so imeli drugačne ideje, in mu zaupali, da bo upošteval njihove predloge. Tudi Kaja je zaupala sošolcem, da bodo spoštovali njeno tišjo naravo, in se pogumno pridružila razpravi. Spoštovanje je pomenilo priznavanje dostojanstva vsakega, zaupanje pa vero, da bodo vsi ravnali pošteno. Razred je ustvaril uspešen projekt, učenci pa so se počutili povezane in cenjene. Ko pa je nekoč skupina ignorirala dogovor in zasmehovala ideje sošolca, je to povzročilo prepir in nezaupanje, kar je razbilo harmonijo. Zaupanje in spoštovanje sta prinesla povezanost in veselje, pomanjkanje pa konflikte in razdrobljenost.

Vprašanja za pogovor ob zgodbi:

• Kaj je bilo ključno, da so v razredu, ki je opisan v zgodbi, uspeli vzpostaviti zaupanje in spoštovanje?
• Kakšen je vaš razred glede medsebojnega zaupanja in spoštovanja? Spomnite se kakšnega konkretnega primera, ki kaže stanje zaupanja in spoštovanja v vašem razredu.
• Dajte nekaj konkretnih predlogov, s katerimi bi v vašem razredu izboljšali zaupanje in spoštovanje. Vse predloge napišite na plakat. Izberite dva ali tri predloge, ki jih boste v razredu uresničili.

Vrednota: Zaupanje in spoštovanje sta neločljiv par, ki gradi odnose. Odnos ne more obstajati brez obojega. Zaupanje omogoča, da se odprem drugim in verjamem v njihovo dobronamernost, spoštovanje pa zagotavlja, da druge obravnavam kot enakovredne in vredne. Brez zaupanja ni spoštovanja, brez spoštovanja ni zaupanja.

VAJA 2: Igre zaupanja

Zaupanje je nekaj najbolj temeljnega za življenje. Brez osnovnega zaupanja sploh ne moremo živeti. V posamezniku se zaupanje do neke osebe in tudi do neke institucije gradi in raste. Dojenček v prvih dneh ali tednih po rojstvu potrebuje mamin odziv takoj. Počasi pa ta dojenček spozna, da je mama nekje blizu in bo prišla čez nekaj časa. Zaupanje se torej gradi postopno – korak za korakom.

V zaupanju je vedno tudi nekaj tveganja. Otrok zaupa, da ga bo oče ujel vedno znova, ko ga vrže v zrak. Ta oče pa mora začeti z nizkimi meti, ki jih postopoma povišuje. In oče mora tudi presojati, kaj je še varno in kaj še daje otroku občutek varnosti.

Ciljna skupina: učenci 6+, učitelji

Namen: Igre zaupanja dajo otrokom izkušnjo tveganja, ko gremo v neznano, in potem izkušnjo, ko se ta skok v neznano konča v varnem objemu. Za vzpostavitev zaupanja moramo namreč vedno iti v neznano. Zaupanje mora vedno prehitevati. Na začetku gremo vedno malo v neznano. Otrok torej potrebuje izkušnjo tveganja, ki se »srečno« konča. In z igrami v varnem okolju mu lahko damo to izkušnjo.

Potek: Otrokom jasno povemo, da gre sicer za igre, vendar je treba pri tem odgovorno in dosledno upoštevati pravila. Pri teh igrah je prisotno tveganje in vsak igralec mora biti prepričan, da bodo njegovi soigralci igrali zelo odgovorno. 

Posamezne igre: 

1. Živi zid: Enemu igralcu prevežemo oči. Soigralci se postavijo 5–10 m vstran od njega in oblikujejo zid. Igralec s prevezanimi očmi teče proti zidu in ve, da ga bo zid ujel oz. ustavil.
2. Krog zaupanj: Enemu igralcu prevežemo oči. Soigralci se postavijo okrog njega tako, da so dovolj blizu drug drugega. Igralec z zavezanimi očmi v sredini pade in igralci v krogu ga lovijo in potiskajo proti nasprotnemu igralcu v krogu. 
3. Vodenje slepega: Udeleženci se razdelijo v pare. V vsakem paru ima eden zavezane oči. Voditelj igre gre naprej in pari mu sledijo. Voditelj izbira dovolj zahtevno in izzivalno pot. Videči v paru pa svojega »slepega« partnerja varno pelje po poti. Pri tem mu lahko pomaga le z usmerjanjem z roko, za katero ga vodi, lahko pa tudi z besedo.
4. Ko se vsi udeleženci, ki so bili pripravljeni, zvrstijo v vlogi »slepega«, opravimo vrednotenje, kjer vsak pove, kako se je počutil, ko je moral zaupati in ko je moral to zaupanje upravičiti. Kaj je bilo težje?

Pomembno: Odrasla oseba oz. učitelj je varuh zaupanja. Opozarja in poskrbi, da vsi igralci igrajo odgovorno. On tudi določi parametre igre glede na starost udeležencev.

VAJA 3: Karte (ne)spoštovanja

»Dva generala vprašata Napoleona, kdo naj prvi pozdravi, ko se srečata. Napoleon odgovori, da tisti, ki je vljudnejši.«

Spoštovanje in nespoštovanje se kažeta v različnih zelo preprostih in očitnih dejanjih ter gestah in tudi v zelo kompleksnih oz. prikritih dejanjih. Spoštovanje si predstavljamo različno in različni ljudje tudi potrebujejo različne geste spoštovanja.

Ciljna skupina: učenci 6+

Namen: Otroci ilustrirajo, kako si predstavljajo različne oblike spoštovanja in nespoštovanja, in te oblike vrednotijo ter se pogovorijo o njih. Tako širijo svoje razumevanje spoštovanja.

Potek: Na kartice napišemo 10 oblik spoštovanja in 10 oblik nespoštovanja

• Družina skupaj sedi za mizo in njeni člani poslušajo drug drugega.
• Otrok posluša, ko govori prijatelj.
• Učenec posluša učiteljico in dvigne roko, ko želi nekaj povedati.
• Otroci v knjižnici tiho berejo, da ne motijo drugih.
• Učenec v razredu dvigne roko, preden spregovori.
• Ko pade deklici papirček na tla, ga pobere.
• Deček na avtobusu odstopi sedež starejši gospe.
• Otroci pri igri upoštevajo pravila in jih ne spreminjajo po svoje.
• Učenec si izposodi barvice, še prej pa vpraša za dovoljenje.
• Otrok se obrne stran in ne posluša, ko govori prijatelj.
• Deček kriči na sošolca.
• Dve deklici izključita tretjo iz igre.
• Otrok za družinsko mizo gleda v telefon in ne upošteva drugih.
• Učenec noče posoditi učbenika sošolcu.
• Skupina otrok se posmehuje sošolcu zaradi oblačil.
• Nekdo vrže prijateljev zvezek na tla.
• Deček odrine deklico stran od gugalnice.
• Otrok se med pogovorom dela, da mu je dolgčas, in zeha.
• Skupina otrok šepeta in opravlja drugega sošolca.

Vsak učenec dobi eno kartico, list papirja in dostop do barvic. Učenec na eno stran kartice nariše posamezno obliko (ne)spoštovanja, na drugi strani pa doda še besedilo. Po vrsti vsak učenec pokaže svojo risbo, ostali pa poskušajo ugotoviti, za katero obliko (ne)spoštovanja gre. Če po nekaj poskusih ne ugotovijo, jim učenec s karto pomaga s kakšno asociacijo ali dodatnim opisom. Ko ugotovijo, za kaj gre, oblikujejo še nasprotje opisa na karti in se pogovorijo, kako izvajati dano dejanje spoštovanja.

VAJA 4: Prijaznost je jezik spoštovanja

»Prijaznost je jezik, ki ga gluhi lahko slišijo in slepi lahko vidijo.« Christian Nestell Bovee

Spoštovanje ni čustvo, ki se pojavi spontano. Je hoteni in zavestni sklop dejavnosti, ki pa lahko v določeni meri preide v navado. Spoštovanje se kaže na različnih nivojih. Najosnovnejši in najrazumljivejši nivo spoštovanja pokažemo s prijaznostjo. V večini primerov velja, da s prijaznim delovanjem nikoli ne zgrešimo spoštovanja.

Ciljna skupina: učenci 6+

Namen: Otroci raziskujejo in prakticirajo prijaznost kot univerzalni jezik spoštovanja.

Potek: Prepoznavamo in vadimo več področij prijaznosti (navedena v nadaljevanju).

Pohvale:

1. Otroke vprašamo, kaj jim je bilo včeraj ali danes všeč pri drugih ljudeh (družinski člani, učitelji, prijatelji, sošolci, znanci, sosedi …). Usmerimo jih, da razmišljajo o oblačilih teh ljudi, o različnih predmetih in pripomočkih, ki jih uporabljajo, o njihovem načinu delovanja in obnašanja, o njihovih dosežkih (dobri športni igri, lepem izdelku, ki so ga naredili …), o njihovem odnosu do drugih (prijaznost, pomoč …).
2. Otroci naj prepoznajo in izberejo eno osebo in eno njeno lastnost – atribut, ki jim je všeč.
3. Z otroki se pogovorimo, kako izrečemo pohvalo, in oni v mislih pripravijo pohvalo za to osebo. Če želijo, jo lahko povedo, in po potrebi jih usmerimo v izboljšavo. 
4. Z otroki se dogovorimo, kdaj in kako bodo izrekli to pohvalo določeni osebi.

Zahvale:

1. V razredu začnemo pogovor o tem, kaj so danes ali včeraj različni ljudje naredili za posameznega otroka. Otroke spodbudimo, da se spomnijo takšnih dogodkov, in jim po potrebi pomagamo z nekaj primeri (morda so starši pripravili zajtrk, jim povedali zgodbo; voznik avtobusa jih je pripeljal v šolo; kuharica je skuhala kosilo …).
2. Povemo jim, da to, kar drugi naredijo za nas, ni samoumevno. Lahko tega ne bi naredili ali pa ne bi naredili tako dobro, okusno, prijazno. 
3. Ljudje, ki kaj naredijo za nas, si zaslužijo zahvalo. Z zahvalo jim tudi povemo, da smo opazili njihovo delo in da ga cenimo. Otroke povabimo, da v mislih oblikujejo preprosto zahvalo za eno od teh oseb. Pogosto zadostuje prijazno izrečena beseda hvala. Lahko pa tej besedi dodamo tudi razlog zahvale: »Hvala, ker ste skuhali dobro kosilo.«
4. Otroke spodbudimo, da v naslednjem tednu izrečejo nekaj zahval.
5. Čez en teden otroci povedo, kako je šlo izrekanje zahval, kaj je bilo težko, kaj jim je zahvaljevanje olajšalo in kako so se odzvale osebe, ki so se jim zahvalili.

Drobne pozornosti – opazimo in naredimo:

Nekdo nam pridrži vrata ali nas na blagajni spusti naprej. Morda nam ponudi bonbon ali piškot, pobere nekaj, kar nam je padlo na tla. Znamo opaziti takšne pozornosti, se zahvaliti zanje in tudi sami narediti kakšno drobno pozornost.

1. Otroci naštejejo nekaj pozornosti, ki so jih v zadnjih dneh opazili, ne glede na to, ali so bile namenjene njim ali drugim.
2. Povedo, katera pozornost jim je bila še posebej všeč.
3. Spodbudimo jih, da si zamislijo in povedo nekaj možnih pozornosti, ki bi jih lahko naredili oni sami.
4. Spodbudimo jih, da katero izmed teh pozornosti tudi naredijo.

VAJA 5: Spoštovanje prekrije šolo

Sporočila, ki nas nagovarjajo preko plakatov, oglasnih panojev in drugih oglasnih medijev, imajo zelo velik vpliv. Zavedno in nezavedno usmerjajo naša dejanja. Učinek se lahko pojavi šele čez nekaj dni, tednov ali celo mesecev. 

Ciljna skupina: otroci 6+

Namen: Preko soustvarjanja sporočilnih plakatov, ki potem po šoli nagovarjajo učence in zaposlene, sprožimo premislek, pogovor in dejanja, povezana s spoštovanjem.

Potek:

• Pripravimo nabor misli, citatov in pregovorov o spoštovanju.
• Vsak razred izbere eno ali dve misli tako, da je vsaka misel izbrana le enkrat.
• Na velik plakat čitljivo napišejo misel in jo po želji tudi ilustrirajo. Pomembno je, da je zapis lahko berljiv in da oblikovanje črk ne moti branja.
• Z učenci se pogovorimo, kaj ta misel pomeni in kako naj jo živimo in uresničujemo v razredu, med prijatelji, doma …
• Vse plakate razporedimo po stenah in oglasnih deskah šole, predvsem tam, kjer jih lahko vidi največ učencev, učiteljev in tudi obiskovalcev.

Nabor misli in citatov, ki jih lahko uporabimo, seveda pa lahko dodamo tudi svoje:

• Hvala, prosim in nasmeh so zakoni spoštljive komunikacije.
• Vsak si zasluži spoštovanje.
• Opice, kokoši in svinje so živali, ki jih na naši šoli ni. Na šoli so učenci, učitelji in drugi sodelavci z imeni in priimki. 
• »Prijaznost je jezik, ki ga gluhi lahko slišijo in slepi lahko vidijo.« Christian Nestell Bovee
• Nihče se ne sme posmehovati nesreči ali težavi drugega.
• Kar mi nekdo zaupa, lahko povem naprej le z njegovim dovoljenjem.
• Premisli, kaj rečeš. Beseda lahko boli bolj kot udarec.
• Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.
• Iskreno opravičilo, ki ga izrečemo takoj, ko spoznamo napako, je izraz spoštovanja. 
• Če želiš, da te drugi pozdravi, ga najprej pozdravi ti.
• »Spoštuj sebe in spoštovali te bodo tudi drugi.« Konfucij
• Napake so del učenja in ne smejo biti vzrok za žalitve.
• »Ljudje bodo pozabili, kaj si rekel, ljudje bodo pozabili, kaj si naredil, nikoli pa ne bodo pozabili, kako so se ob tebi počutili.« Maya Angelou
• Nesoglasja rešujemo s pogovorom in ne z žalitvami.
• Majhna dejanja prijaznosti povedo več kot velike, močne besede.
• Nikoli se ne norčujemo iz videza, načina govorjenja in premikanja ter iz oblačil druge osebe.

Vsebino pripravil: Danilo Kozoderc