Pozna me še iz časov, ko sem bila otrok, ko sem tekala po hodnikih in mislila, da je svet preprost. Ona pa je že takrat tiho opazovala, pomagala in skrbela. Nikoli vsiljivo. Vedno spoštljivo in z občutkom, da vidi človeka, ne samo njegove zunanje vloge.
Je približno šestdeset let starejša od mene, a včasih se mi zdi, da ima v sebi več moči, potrpežljivosti in življenjske modrosti kot marsikdo, ki je precej mlajši. Ni zagrenjena, ne pritožuje se in nikoli ne daje občutka, da ji svet kaj dolguje, čeprav bi imela za to dovolj razlogov. Namesto tega ima odprto srce in roke, ki vedno pomagajo.
Živi v bloku na Škalski, v enem prvih blokov v Slovenskih Konjicah, ki je zgrajen iz betona in je poln zgodb. Tam živijo ljudje, ki so vse življenje delali, danes pa živijo z nizkimi pokojninami. Ljudje, ki so se naučili skromnosti, saj niso imeli druge izbire. Ljudje, ki pogosto molčijo o svojih težavah, ker jih ne želijo prelagati na druge.
Pred leti sem tudi sama živela tam. Vem, kako je, ko se naučiš živeti z malo. Ko se naučiš, da ne govoriš preveč o svojih stiskah. Ko se navadiš, da potrpiš in greš naprej. In prav zato vem, kako pomembno je imeti ob sebi nekoga, ki opazi, ko ti je težko.
Rozalija oz. Ruža, kot ji vsi pravimo, tega nikoli ni sprejela kot nekaj samoumevnega.
Pri nas so njeni kiflji že skoraj simbol. Ne zato, ker bi bili popolni, ampak zato, ker so narejeni z mislijo na druge. Vedno jih je več, kot bi jih potrebovala, in ravno v tem je čar. Vedno so namenjeni nekomu, ki pride mimo, nekomu, ki je osamljen, nekomu, ki potrebuje občutek, da ni sam. Še pred decembrom je na željo svojcev skuhala sarmo, ki jo njeni obožujejo. In ker zagovarja, da je sarma dobra samo, če jo kuhaš v večjih količinah, je bilo, kot je bilo.
Glede na to, da ima odličen občutek za ljudi in da ji nikoli ni bilo težko nahraniti še kakšnih lačnih ust, ki nimajo, je tudi tokrat opazila, da ljudje okoli nje nimajo več veliko. Da so nekateri od njih bolni, drugi utrujeni od življenja, tretji pa vedno znova računajo, kako bodo prišli skozi mesec.
In odločila se je, da bo ukrepala.
V majhni kuhinji je več ur stala ob štedilniku. Rezala je zelje, mešala nadev iz domačega mletega mesa, pridobljenega od lokalnega kmeta, in zavijala list za listom. Para ji je rosila očala in bolel jo je hrbet, ki že leta nosi bremena življenja.
Skuhala je velik lonec sarme. Tako velik, da je zadostoval za skoraj ves blok. Poleg tega da je nahranila vse svoje.
Potem je obroke razdelila v posodice od sladoledov in skut, ki jih vedno prihrani, in potrkala na vrata. »Malo sem skuhala,« je rekla, »da boš imel/a topel obrok.«
Nekateri so jo gledali v tišini, nekateri so se zahvaljevali s solzami v očeh, spet drugi pa niso našli besed.
Tisti dan v mojih očeh ni razdelila samo hrane, pač pa občutek varnosti. Občutek pripadnosti. Občutek biti del skupnosti, ki skrbi drug za drugega.
To je bila prva pomoč; taka, ki zdravi osamljenost, strah in občutek zapuščenosti.
Danes pogosto govorimo o individualizmu in o tem, da mora vsak poskrbeti zase. A resnica je, da človek ne preživi brez drugega človeka. Brez sočutja, razumevanja in pripravljenosti pomagati drug drugemu smo samo osamljeni posamezniki v množici. Medsebojna pomoč ni znak šibkosti, ampak znak močne skupnosti. Je dokaz, da še znamo videti drug drugega, čutiti in stopiti skupaj, ko je najtežje.
V času, ko se ljudje vse bolj zapiramo vase, ko hitimo drug mimo drugega in nimamo več časa za pogovor, je ona poosebljen dokaz, da je medsebojna pomoč temelj človečnosti.
In dokler bomo znali stopiti skupaj, kot zna ona z drugimi, bo med nami vedno dovolj topline za vse.
Zala Krupljan, 13. 1. 2026
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)