Andreja in njen mož veliko potujeta in z veseljem s prijatelji delita utrinke s potovanj. Na ta večer je beseda nanesla tudi na to, da se Andreja po dolgih letih poslavlja od svojega retro potovalnega kovčka. Oh, kje vse je že bil in kaj vse je doživel. Ob tem je Martina takoj zastrigla z ušesi in že si je v živo predstavljala svojega novega izkušenega sopotnika. Seveda v družbi svojega žlahtnega in še bolj izkušenega moža. Ko pa ji je Andreja pokazala ta mega retro zgodovinski kos, so se Martini zasvetile še učke. Seveda je kmalu zatem postala njegova nova ponosna lastnica. Andreja ji ga je z veseljem podarila.
Martina od vzhičenosti zaradi novega retro kovčka tistega večera kar ni mogla zaspati. V mislih je že načrtovala, kam vse bosta šla in kaj vse bosta doživela. Nato pa se je spomnila, da ga je ob vrnitvi z večerje pozabila v svojem avtomobilu. Skočila je iz postelje in oddrvela ponj na parkirišče pred blokom, da ji ga le ne bi kdo ukradel.
In ko je Martina stopila iz stolpnice, se je pred vhodom odvijalo pravo mesarsko klanje. Spuščeni in verjetno zapuščeni velikanski pes je napadel malega pudeljčka od ostarelega soseda. Ta je v duhu boja, prepleten s povodcem, oklan in prestrašen obležal na tleh. Sosed je obležal, a pudeljček se ni dal. Psa sta se brez milosti bojevala naprej.
Martina ni niti za trenutek oklevala in je skočila vmes. Predvsem je želela odplesti in rešiti soseda in njegovega ljubljenega pudeljčka. Seveda kužka nista razumela njene namere. Predvsem velikanski kosmatinec sprva ni popustil niti za kanček. A tudi Martina ne. Vnel se je silovit boj. Martinino posredovanje ni ostalo brez posledic, saj je pridobila kar nekaj ran. Velikanski pes je sicer ni nameraval oklati, ampak je hlastal po pudeljčku. Večkrat neuspešno, tako da so bila predvsem Martinina zapestja žal le kolateralna škoda.
Velikanski pes je navsezadnje odnehal in prestrašeno odpeketal. Martina je seveda najprej poskrbela za soseda. Ta je nato s svojim pudeljčkom odbrzel k veterinarju. Martina je odbrzela v avto po retro kovček in tudi njega spravila na varno, nazadnje pa je poskrbela še zase. Ni bilo druge; potrebno se je bilo odpraviti na urgenco. Bojne rane niso bile nedolžne. Zdravniki so jih oskrbeli, a celjenje bo trajalo kar nekaj časa.
Rane se bodo zacelile. In Martina pravi, da bi, če bi bila ponovno v enaki situaciji, ravnala enako. Vedno bo pomagala sočloveku.
V takšnih trenutkih se zavemo, kako pomembno je, da smo človek človeku. Da imamo en drugega. Da skrbimo za starejše, šibkejše … Da nesebično priskočimo na pomoč. Neskončno nam bodo hvaležni. Še pomembneje pa je, da bodo vedeli, da niso sami. Da bo vedno nekdo poskrbel za njih, jih zaščitil, jim pomagal. Morda se nekoč tudi mi znajdemo v njihovi koži.
Mojca Guzelj, 13. 8. 2025
Slovenščina 
Italiano 
Magyar 
English (UK)