5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Sama imam ta privilegij, da imam v svojem najožjem krogu kar nekaj prijateljev, ki so v mojem življenju že 20 let in več. Kljub temu, da ta krog ni posebej velik, pa je zato toliko bolj dragocen. Vsak izmed mojih prijateljev nosi s seboj svojo zgodbo in svoje lastnosti, s katerimi sooblikuje mene in moje življenje, in vsak doda kamenček v naš mozaik prijateljstva. Vsak barva moje življenje v najlepše barve, ki se iskrijo z ljubeznijo in povezanostjo.

Spominjam se evropskega prostovoljnega projekta, v katerem sem sodelovala pred leti. Organiziral ga je nek znanec, nekoč prijatelj, in kljub temu, da nikoli nisem bila zares navdušena pohodnica, projekt pa je bil povezan prav s pohodništvom, sem se odločila, da se mu pridružim. Beseda je dala besedo in na koncu sta se projektu pridružili tudi moji dve najboljši prijateljici, zato je bila družba še bolj vesela.

Prvi večer je bil zelo zabaven. Spoznala sem kup novih ljudi, tudi posameznike z Madžarske in iz Estonije. Predvsem pa sem se povezala z nekaterimi ljudmi, ki sem jih takrat ugledala v malce drugačni luči. A usoda je imela očitno svoje načrte, v katerih ni bilo zapisanega mojega pohajkovanja po hribih, in že naslednji dan sem med eno izmed aktivnosti grdo padla; pod mano se je zložila ena tistih gasilskih klopi. Samo centimeter ali še manj je manjkal, pa me ne bi bilo več tukaj, da bi z vami delila to lepo zgodbo. Tam je namreč ležal večji kamen in obtolčeno telo, hud pretres možganov in počena lobanja, ki sem jih takrat utrpela, so bili najbrž majhna cena za to, kar bi se sicer lahko zgodilo. 

V trenutku, ko sem padla in za kakšno minuto izgubila zavest, sta obe prijateljici pritekli k meni. Ena na pol v solzah, sočutna in čustvena, druga razumna in praktična. Medtem, ko me je ena tolažila in mirila, me je druga dvignila s tal ter mi okrog pasu brž zavezala trenirko, ki jo je imela na sebi, saj sem si med padcem na zadnjo plat strgala hlače in spodnje hlačke. Nato me je odpeljala v kočo, kjer smo sicer spali. 

Vsem je razdelila naloge, kaj naj naredijo. Pripravila je obkladke in jih izročila drugi, tisti bolj rahločutni prijateljici. Preverila je, če so vsi poskrbeli zame tako, kot je naročila, in se naprej lotila svojih opravkov; trezno in praktično – tako lastno njej. Druga prijateljica pa je legla k meni v posteljo, me božala, tolažila ter mi na obraz in telo polagala obkladke. Skrbela je zame in preživela ob meni praktično ves dan. Polna čustev, topline in ljubezni, ki sta ji tako lastni, je poskrbela za to, da sem se počutila bolje.  

Dve ženski, dva popolnoma različna odziva, a oba sem v tistem trenutku prekleto potrebovala. Brez njiju bi bil namreč ta dogodek verjetno mnogo bolj tragičen in z večjimi posledicami. Vedno jima bom hvaležna za vse, kar sta naredili zame, hkrati pa mi dajeta vpogled v to, kako različni smo si med seboj ljudje. 

Vsak ima svoje lastnosti, ki nas definirajo, in četudi so si te nasprotujoče, so vse pomembne. Samo skupaj, z vsemi našimi lastnostmi – s treznostjo in razumnostjo, s praktičnostjo in strogostjo, s sočutjem in toplino, z nežnostjo in ljubeznivostjo, s strastjo in romantičnostjo – lahko ustvarimo čudovit svet, zgrajen iz nešteto barv in odtenkov. Samo tako smo lahko popolni. Samo tako smo lahko srečni. Samo tako smo lahko vse, kar želimo in zmoremo biti.

Maja Horvat, 16. 9. 2025