5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

Prav zato je tako dragocena. Na njej sva midve – dve prijateljici, ki sta si vzeli čas druga za drugo. Z mize diši po sladkem, v zraku pa po zdaj že preteklem poletju. Med nama je tisti občutek domačnosti, ki ga razumejo le tisti, ki so v življenju našli nekoga, s komer se tako počutijo. Ko opazujem to fotografijo, se spomnim, kako malo je včasih potrebno za občutek sreče. Le trenutek miru, nekaj toplih besed in oseba, ki te razume brez razlage.

Lidijo Matul poznam že od malega. Natančneje – ona pozna mene. Spoznali sva se v časih, ko so bile frizure kratke, smeh pa iskren. Ko svet še ni poznal vseh zahtev, pričakovanj in rokov. Včasih se pošalim, da me pozna od takrat, ko so me v zgodnjem otroštvu postrigli na izredno kratek paž s frufrujem in sem bolj kot punčka izgledala kot fantek. Večkrat v šali rečem, da je bila oblika moje frizure taka, kot bi mi dali na glavo rajnglo in ostrigli lase okoli nje. Lidija se temu vedno nasmeji – na način, ki zdravi, in s toplino, ki jo v današnjem svetu redko srečaš. Zdi se, kot da njen smeh prinaša del tiste otroške brezskrbnosti, ki jo kot odrasli prepogosto izgubimo.

Lidija je posebna oseba. Ima redek dar, da vidi lepoto tam, kjer jo drugi spregledajo. S svojimi rokami oblikuje leseni trajnostni nakit – majhne čudeže iz narave, ki nosijo sporočilo o ravnovesju. Vsak kos nakita je zgodba zase, dih pristne narave in odraz njenega značaja, ki je miren, ustvarjalen in povezan z naravo. Ko ustvarja, se zdi, kot bi svetu želela povedati: »Ustavi se. Zadihaj. Bodi tukaj.« In točno to sva tisti dan storili tudi midve – ustavili sva se.

Na mizi so bile sladice – tiste prijetne male pregrehe, ki jih večina povezuje z razkošjem, a midve sva jih doživeli na drugačen način. Ne kot razkošje, temveč kot spomin na trenutek, ki diši po prijateljstvu. Ob njih sva si vzeli čas za pogovor – brez telefonov, brez naglice in brez mask, ki jih večina ljudi tako rada nosi. Samo midve in preprost trenutek življenja. Ob vsaki besedi se je čas upočasnil. Nič ni bilo pomembnejše od tiste tišine, prepletene z iskrenostjo.

Na njenem temnem srajčnem žepu je majhno rdeče srce. Morda naključje, čeprav vanje ne verjamem. Zame je simbol. To je srce, ki ga Lidija nosi s seboj; ne le kot broško na oblačilu, ampak kot del svojega bistva. Je človek, ki zna prisluhniti, ki zna biti tam, ko je treba, in ki ne obsoja. Njena energija me vedno pomiri. Je tista tiha, nežna moč, ki te spomni, da sreča ni v tem, koliko dosežeš, ampak v tem, koliko znaš (za)čutiti. Da ni treba vedno hiteti in da ti ni treba (storiti) vedno več, temveč je dovolj, da ostaneš zvest sebi.

Za nama je že veliko poglavij – (moje) otroštvo, mladost, spremembe, razdalje – a vedno znova naju nekaj povleče nazaj skupaj. Morda prav zmernost, medsebojno spoštovanje in stvarnost, ki so značilni za najin odnos.

Deliva si občutek, da je življenje lepo, ko ga živiš s hvaležnostjo. Da so najlepši trenutki prav tisti, ki jih ne načrtuješ. Da prijateljstvo ni samoumevno, temveč je darilo, ki ga je treba negovati. Prijateljstvo je, ko veš, da lahko ob nekom samo obstajaš – brez potrebe po razlagi, brez potrebe, da bi se pretvarjal. Samo ti.

Ko danes opazujem to fotografijo, ki je nastala poleti, vidim več kot le mizo s sladico in pijačo. Vidim spomin. Na mir, na pogovor, na smeh. Na dve ženski, ki sta si vzeli čas druga za drugo – in slednji je v resnici največ vreden. 

Tako kot že leta poje naš Andrej Šifrer, si moramo za prijatelje (znati) vzeti čas.

Zala Krupljan, 5. 9. 2025