Zakaj sta ti dve vrednoti v paru

Medsebojno zaupanje in spoštovanje sta temeljni vrednoti, ki nastopata v paru. Sta kot dve strani istega kovanca. Obe vrednoti se nanašata na odnos. Odnos ne more obstajati brez obojega. Zaupanje omogoča, da se odprem drugim in verjamem v njihovo dobronamernost, spoštovanje pa zagotavlja, da druge obravnavam kot enakovredne in vredne. Brez zaupanja ni spoštovanja, brez spoštovanja ni zaupanja.

Kaj si predstavljamo, ko govorimo o odnosu: to je lahko odnos med mano in drugo osebo, lahko gre za odnos med mano in družbo, ali med mano in mojim podjetjem, kjer delam ali šolo, v kateri učim.

Zaupanje je bolj čustvena vrednota, saj se pri zaupanju odpreš drugim in verjameš v njihovo dobronamernost. Spoštovanje je bolj razumska vrednota, saj vključuje priznanje dostojanstva, pravic in dosežkov drugih, ne glede na čustva.

Skupaj zaupanje in spoštovanje uravnotežita srce in razum.

Lahko pa gre tudi za odnos do sebe.

Odnos do sebe vključuje zaupanje vase in spoštovanje samega sebe, je temelj, ki pogojuje odnose z drugimi. Pravzaprav je to ključna točka za razumevanje in udejanjanje temeljnih vrednot. Če zaupam svojim sposobnostim, odločitvam in vrednotam, lažje zaupam tudi drugim, saj se ne bojim ranljivosti. Brez samozavesti dvomim vase, sem nezaupljiv do sodelavcev, ker sem zaradi svojih negotovosti skeptičen do drugih. Če cenim svojo vrednost, postavljam zdrave meje in pričakujem spoštovanje od drugih. To mi omogoča, da tudi druge obravnavam kot enakovredne, brez potrebe po nadvladovanju ali podrejanju. Če sebe podcenjujem, dopuščam nespoštovanje drugih do mene, hkrati pa svojo negotovost prikrijem z nespoštovanjem drugih. Na primer: učenec, ki zaupa vase, bo lažje zaupal sošolcem in spoštoval njihov trud, kar gradi harmonijo v razredu.

Zaupanje in spoštovanje, ki se začneta pri nas samih, gradita mostove do drugih in družbo, ki jo povezujemo s temeljnimi vrednotami.

SPOŠTOVANJE

Kaj pomeni vrednota SPOŠTOVANJE?

Nekateri pravijo, da lahko spoštujejo le nekoga, ki si je s svojimi preteklimi dejanji spoštovanje zaslužil. Drugi pravijo, da spoštujejo nadrejene z namenom, da se izognejo težavam. Tretji enačijo spoštovanje in spoštljivost.

O pojmu spoštovanja krožijo različne interpretacije. Medsebojno spoštovanje skupaj z medsebojnim zaupanjem sta temelja za obstoj zdrave družbe, v kateri se ljudje dobro počutijo, so lahko uspešni in ne občutijo nelagodja, če njihova ideologija ni enaka tisti, ki ji pripada trenutna oblast.

Zato je pomembno, da si razjasnimo, kaj predstavlja medsebojno spoštovanje in kakšno vlogo ima pri tem spoštljivost.

Spoštovanja in spoštljivosti ni mogoče enačiti. Spoštovanje je vrednota. Spoštljivost je veščina.

Vrednota je temeljno prepričanje, ki določa, kaj je nam ali družbi pomembno. To cenimo in verjamemo, da je to dobro za nas in za družbo. Vrednota služi kot kompas pri naših dejanjih in odločitvah v življenju, da delamo, kar je prav. Kadar delamo v skladu s pravimi vrednotami, ne bomo obžalovali lastnih dejanj in odločitev ter bomo s ponosom mislili nanje tudi v starosti.

Veščina je sposobnost, ki jo lahko usvojimo, kot se lahko naučimo na primer vožnje avtomobila. Spoštljivosti se moramo naučiti. Že od mladih nog se učimo izrazov, kot sta »prosim« in »hvala«, učimo se lepega vedenja do starejših, kasneje v življenju pa tudi uglajenosti do drugih.

Preprosteje povedano:

• vrednoto (spoštovanje) nosimo v srcu,
• veščino (spoštljivost) usvojimo zato, da smo navzven vljudni do drugih.

Spoštljivost

Spoštljivost obsega olikanost do drugih. Človek mora biti spoštljiv do vsakogar, tudi do nekoga, ki ga zaradi njegovih slabih dejanj ne more spoštovati.

Človeka, ki mu vrednota spoštovanje veliko pomeni, ne spoznaš po njegovi spoštljivosti, spoznaš ga po njegovih dejanjih.

Tipičen primer, ki potrjuje, da spoštovanje in spoštljivost nimata enakega pomena, je denimo pri obravnavi morilca na sodišču. Sodniki morajo biti spoštljivi do morilca, čeprav do kakšnega res zlohotnega ne morejo gojiti spoštovanja.

Spoštovanje

Temeljna vrednota spoštovanja ima dva ključna pomena:

1. Občutek občudovanja nekoga zaradi njegovih sposobnosti, lastnosti ali dosežkov. 

Lahko je občudovati ljudi, ki so dosegli kaj res pomembnega, naj si bodo to osebe, ki so pustile pozitiven pečat za človeštvo v preteklosti ali sedanjosti (na primer Galileo Galilei, France Prešeren, Nelson Mandela … ali pa ljudje v naši bližini), ki nam s svojimi dejanji dajejo zgled za naše delovanje. Pri spoštovanju ljudi v svoji bližini se moramo izogniti temu, da bi nam zavist ob uspehu znanca onemogočila spoštovanje te osebe.

2. Spoštovanje dostojanstva drugih ljudi, ki vključuje njihova občutenja, želje, njihovih pravic in razmišljanja, tudi če so drugačna od naših razmišljanj. 

To ima tri izrazite pozitivne posledice:

• V družbi, kjer vlada medsebojno spoštovanje, se ljudje počutijo vredne in zato pozitivno prispevajo k delovanju družbe.
• Kadar poslušamo drugače misleče, lahko skozi njihove poglede bogatimo svoje poglede in nadgrajujemo lastno znanje. 
• Če se večina med seboj spoštuje, v družbi ne more priti do močnega razkola, polarizacije med ljudmi, ki pripadajo različnim ideologijam; nobena ideologija ni absolutno pravilna, vsaka v sebi nosi dobre in slabe strani; z medsebojnim spoštovanjem lahko dosegamo ravnotežje, kjer poskušamo upoštevati dobre strani obeh ideologij.

Nasprotje spoštovanja

Nespoštovanje ima tako za družbo kot za posameznika, ki ne spoštuje drugih, veliko negativnih posledic:

• Občutek, da jaz vse vem in mi zato ni treba prisluhniti drugim, vodi v samoizolacijo in spore z drugače mislečimi.
• Če mnenje tistih, ki jih ne spoštujem, takoj zavračam in ne razmišljam, da bi iz drugačnega mnenja izluščil kaj dobrega, sam nazadujem, ker me drugi, bolj odprti za različna mnenja, prehitijo v razvoju.
• Skupina ljudi, ki se med seboj spoštujejo, hitreje pride do boljših rezultatov kot skupina, v kateri lahko že en posameznik, ki ne spoštuje drugih, močno zagreni delo in pokvari rezultate ekipe.
• Nespoštovanje drugih se hitro obrne v zaničevanje in kmalu zatem v nestrpnost in sovraštvo do drugače mislečih.

Povzetek

Značilnost današnjega časa so stalne in hitre spremembe, ki se jim vse težje prilagajamo.

Ljudje s trdnimi vrednotami lažje jadrajo skozi življenje, saj jim vrednote omogočajo, da se lažje odločajo v pomembnih situacijah, ker jim vrednote predstavljajo kompas za prave smeri.

Ljudje brez trdnih vrednot se raje pridružijo tistim, ki z lepim govorjenjem širijo svoj vpliv, in jim verjamejo brez lastnega filtra vrednot. Tako postanejo lahek plen populistov, ki širijo sovraštvo do drugače mislečih.

Medsebojno spoštovanje gradi družbo, nespoštovanje pa jo razkraja.

ZAUPANJE

V Sloveniji je zelo razširjena nezaupljivost. Še posebej se to kaže pri prvem srečanju z neznano osebo, o kateri pogosto dvomimo že vnaprej. Zaradi tega vrednota medsebojnega zaupanja za večino predstavlja nekaj, kar ni sprejemljivo. Pogoste so neizgovorjene misli, kot so: »Če bom zaupal vsakomur, ki ga srečam, kako naj vem, da me ne bo prevaral? Zakaj bi moral najprej jaz zaupati, naj mi najprej on zaupa, saj sem jaz zaupanja vreden.«

Recipročnost

Ko govorimo o vrednoti medsebojnega zaupanja, ne mislimo na brezpogojno zaupanje do vseh ljudi; torej tudi do nekoga, ki je naše zaupanje pravkar zlorabil. Gre za zaupanje pri prvem srečanju z nepoznano osebo. Vsak nadaljnji odnos do iste osebe naj temelji na odzivu te osebe do nas. Če nam ta oseba v odzivu ne zaupa, potem ni smiselno, da ji še vedno zaupamo. Hkrati pa ne smemo gojiti zamere; če nam kdaj v prihodnje ista oseba izkaže zaupanje, ji to zaupanje povrnemo.

Evolucija sodelovanja

Ena ključnih knjig na temo zaupanja in sodelovanja je knjiga Roberta Axelrode-a: The Evolution of Cooperation (Evolucija sodelovanja). Axelrod je z računalniškimi turnirji in teoretično analizo pokazal, da preprosta strategija začeti z zaupanjem (sodelovanjem) in nato vračati enako, kot je storil nasprotnik – spodbuja vzajemno korist. To pomeni, da zaupanje ni odvisno od altruizma, temveč od sebičnega pričakovanja, da bo zaupanje (sodelovanje) poplačano.

Knjiga tudi dokazuje, da je sodelovanje, ki temelji na zaupanju v prvi potezi, naravni proces razvoja tako pri človeku kot tudi v naravi.

Kaj ima posameznik od tega, da že v naprej zaupa nekomu, ki ga prvič sreča? Med njima se takoj vzpostavi pozitiven odnos. Večina ljudi si želi, da jih drugi sprejmejo kot pozitivne in so za zaupanje hvaležni, le izjemoma naletimo na osebe, ki želijo zaupanje zlorabiti. Ob zaupanju postane pogovor obeh bolj tekoč in odprt. Vzpostavi se pozitiven odnos med njima, ki ostane v spominu obeh tudi takrat, kadar se mogoče naslednjič srečata. V današnjem času tako množičnih stikov med ljudmi pa je verjetnost naslednjega srečanja z isto osebo zelo velika. V takem vzdušju ni potrebno stalno razmišljati, kaj dobim, če zaupam ali celo pomagam. Krog ljudi, ki jih v življenju srečujem, se stalno povečuje. In neverjetno je, kakšen nevidni kapital pridobi človek, ki že ob prvem stiku zaupa drugim. Večina, ki se je srečala z njim, o njem misli dobro in z veseljem priskoči na pomoč, kadar je to potrebno.

Hkrati pa ljudje, ki se bojijo zaupanja ali zavestno ustvarjajo nezaupanje, ne pridobivajo nevidnega človeškega kapitala na dolgi rok. Na kratek rok lahko izgledajo celo uspešni, vendar njihov blišč in vpliv slej ko prej ugasneta in taki ljudje se na koncu vrtijo v majhnem krogu somišljenikov.

V angleškem jeziku tak model odnosa do nasprotnika imenujejo “TIT FOR TAT”. V slovenskem jeziku bi to še najbližje prevedli v “Kakor ti meni, tako jaz tebi”, vendar ima ta izraz podton maščevanja. Ko bo v naši družbi prevladala vrednota medsebojnega spoštovanja in zaupanja, verjamem, da bo podton maščevanja zamenjal podton recipročnosti.

Maščevanje predstavlja vedno negativen odnos, recipročnost pa nevtralen odnos. Pri recipročnosti si lahko izmenjujemo tudi pozitivne odzive, kar nas spodbuja, da se naši medsebojni odnosi dvigujejo v obojestransko korist. Pri maščevalnosti gre pa samo za negativne odzive, ki nas vlečejo vedno navzdol.

Vpliv zaupanja (sodelovanja) na družbo

V družbi, v kateri je medsebojno zaupanje prevladujoče, bo večina odzivov na prvo zaupanje prav tako zaupanje. Posamezniki, ki bi želeli zlorabiti to prvo zaupanje, pa bodo kaznovani v naslednjem koraku, ko bo odnos večine do njih prav tako negativen.

Pomembno je poudariti, da zamera, da nam neka oseba kdaj ni zaupala, ne sme ostajati v našem spominu. Takoj, ko taka oseba do nas pristopi z zaupanjem, ji odgovorimo z zaupanjem, ne glede na zgodovino naših stikov.

Na uspešnost družb, kjer je večina posameznikov zadovoljnih, vpliva prisotnost medsebojnega zaupanja, ki vodi v sodelovanje.

Knjiga Evolucija sodelovanja pa prikazuje še eno pomembno sporočilo. V skupinah, kjer so stiki zelo pogosti in je torej verjetnost, da bo človek še večkrat srečal isto osebo, se delež ljudi, ki si medsebojno zaupajo in sodelujejo stalno povečuje brez zunanjih pritiskov. Ljudje, ki si medsebojno zaupajo, so namreč bolj uspešni od tistih, ki si ne zaupajo. Zato se vedno več posameznikov zgleduje po vedenju uspešnih.

Družbe z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja in sodelovanja ni mogoče premagati s skupino ljudi, ki si ne delijo zaupanja in sodelovanja.

Hkrati pa je zanimivo, da je mogoče družbo, v kateri je visoko medsebojno NEzaupanje premagati s skupino ljudi, ki si zaupajo in sodelujejo.

Povzetek 

Medsebojno zaupanje je srce pozitivnega delovanja. Posamezniku daje pogum, da tvega, se uči in raste. Ko zaupaš sočloveku, odpreš vrata sodelovanju, ki je v prid obema. Za družbo je zaupanje lepilo, ki povezuje – gradi harmonijo, spodbuja pomoč in ustvarja skupnosti, kjer vsi napredujejo in se počutijo vredne.