5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

VAJA 1: Pogovor skozi zgodbo

»Poštenjaka ni nič manj, če nanj lajajo potepuški psi.« Nemški pregovor

Ciljna skupina: otroci 6+

Namen: S pogovorom ob zgodbi otroci povežejo elemente poštenosti s svojim vsakdanjim življenjem.

Poštenost z vidika iskrenosti: Na šolskem igrišču so učenci gradili stolpe iz kock. Med živahno igro je Andrej po nesreči podrl stolp sošolke Vesne, kar jo je razžalostilo. Sprva se je Andrej bal priznati svoje dejanje, saj se ga je sramoval in se pretvarjal, da ni nič narobe. Toda v sebi je vedel, da mora biti iskren – najprej do sebe, saj je čutil krivdo, nato do Vesne. Zbral je pogum in rekel: »Vesna, oprosti, jaz sem podrl tvoj stolp. Nisem hotel.« Vesna mu je odpustila, skupaj sta zgradila nov stolp, njuno prijateljstvo pa se je okrepilo. Andrej je občutil ponos, ker je premagal sram in bil iskren. Če bi lagal ali molčal, bi krivda rasla, Vesna pa bi izgubila zaupanje v razred. Iskrenost je prinesla olajšanje, veselje in tesnejše odnose, medtem ko bi laganje povzročilo razdore in nezaupanje.

Vrednota: POŠTENOST z vidika iskrenosti je govorjenje resnice in izogibanje laganju ali zavajanju, tako do sebe (priznavanje lastnih občutkov, napak, motivov) kot do drugih (odkritost v odnosih).

Vprašanja za pogovor:

• Kdaj ti je težko biti iskren? Kaj takrat narediš?
• Katera je tvoja zadnja izkušnja, ko nekdo ni bil iskren s tabo? Kako si se počutil?

Poštenost z vidika pravičnosti: Na šolskem turnirju so učenci igrali ekipno igro, kjer je kapetan razdelil vloge. Kapetan Miha je želel, da je razdelitev pravična, zato je vloge dodelil glede na sposobnosti, ne priljubljenosti. Jaku, ki je bil manj priljubljen, vendar odličen v strategiji, je dal ključno vlogo, čeprav so prijatelji pričakovali prednost zase. Mihova pravična odločitev je vodila do zmage ekipe, saj so vsi prispevali svoje najboljše. Razred je cenil Mihovo poštenost, odnosi pa so se okrepili. Če bi Miha favoriziral prijatelje, bi nepravičnost povzročila prepire, Jaka bi se počutil izključenega, ekipa pa bi izgubila igro. Pravičnost je prinesla spoštovanje in enotnost, nepravičnost pa bi vodila v razdrobljenost in nezaupanje.

Vprašanja za pogovor:

• Zakaj so vsi člani ekipe dobro sprejeli Mihovo pravičnost?
• Kdaj za neko odločitev ali nekega človeka rečemo, da je pravičen?
• Kdaj si bil nazadnje ti pravičen oz. nepravičen? Kako se je to kazalo navzven in kakšen občutek si imel ti sam?
• Kakšne izkušnje pravičnosti oz. nepravičnosti imaš v šoli? Predstavi to s konkretnim primerom.

Vrednota: POŠTENOST z vidika pravičnosti je enakopravno obravnavanje, iskanje resnice in izogibanje nepoštenim dejanjem, kot je pristranskost ali kraja. 

Poštenost z vidika zanesljivosti: Učenci so se dogovorili, da bodo pripravili šolsko prireditev za starše. Zoja je obljubila, da bo organizirala oder, Lovro pa, da bo poskrbel za plakate. Kljub natrpanemu urniku sta zavzeto izpolnila obljube: Zoja je pravočasno uredila oder, Lovro pa je natisnil privlačne plakate. Njuna zanesljivost je navdihnila sošolce, ki so prav tako dokončali svoje naloge. Prireditev je uspela, učenci so bili ponosni, starši in učitelji pa so pohvalili njihovo odgovornost. Če bi Zoja in Lovro prelomila obljubo, bi prireditev propadla, kar bi povzročilo razočaranje in stisko v razredu. Zanesljivost je prinesla ugled, zaupanje in veselje, neizpolnitev dogovorov pa bi vodila v neuspeh in razdore.

Vprašanja za pogovor:

• Kako sta po vašem mnenju morala delovati Zoja in Lovro, da sta izpolnila svoje obljube in navzven delovala kot zanesljiva? Tukaj sicer ugibamo, vendar poskusite našteti kar največ elementov, ki so omogočili njuno zanesljivost.
• Kako se ocenjujete; kot zanesljivi ali nezanesljivi? Naštejte nekaj primerov, ki potrjujejo vašo trditev.
• Skupaj določite in zapišite nekaj smernic, ki pomagajo k zanesljivosti.

Vrednota: POŠTENOST z vidika zanesljivosti je izpolnjevanje dogovorov in obljub, kar kaže poštenost in zaupanja vredno vedenje. 

Poštenost z vidika odgovornosti: Na šolskem dvorišču so učenci igrali nogomet, ko je Niko z žogo po nesreči razbil okno učilnice. Sprva je želel zbežati, saj se je bal kazni, vendar je vedel, da mora prevzeti odgovornost. Prijavil se je učiteljici in rekel: »Jaz sem razbil okno, oprostite. Pomagal bom pri popravilu.« Skupaj z očetom je plačal za novo okno, razred pa je organiziral akcijo zbiranja starih steklenic, da so pokrili del stroškov. Niko je tudi pospravil steklo, da nihče ne bi bil poškodovan. Njegova odgovornost je preprečila škodo drugim in pokazala, da poštenost pomeni popravljanje napak. Učiteljica in sošolci so cenili Nikovo dejanje, razred pa je postal bolj povezan. Če bi Niko zanikal krivdo ali pustil razbito okno, bi to povzročilo nezaupanje in nevarnost. Odgovornost je prinesla spoštovanje in varnost, neodgovornost pa bi vodila v stisko in razdrobljenost.

Vprašanja za pogovor:

• Katere možne izbire je imel Niko, potem ko je razbil okno? Ugibajte oz. predvidevajte, kako bi lahko zgodba tekla ob različnih možnih izbirah.
• Povejte primer, ko ste v podobni situaciji tudi sami ravnali odgovorno. Kako ste se ob tem počutili? Kakšen je bil odziv drugih ljudi?
• Za kaj ste odgovorni? Kako izvršujete to svojo odgovornost?

Predstavimo nekaj pregovorov in se pogovorimo o njihovem pomenu:

• »Poštenost ne potrebuje pravil.« Albert Camus
• »Poštenost je prvo poglavje v knjigi modrosti.« Thomas Jefferson
• »S poštenjem se največ doseže.« Slovenski pregovor

Z otroki se pogovorimo:

• Kaj je prednost tega, da smo pošteni?
• Kaj so lahko rezultati vašega poštenega delovanja za vas, vašo družino?
• Koga poznate, ki je res pošten?
• Kako ta oseba živi in deluje?

Vrednota: POŠTENOST z vidika odgovornosti je sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, popravljanje napak in izogibanje škodovanju drugim. 

Poštenost z vidika poguma za resnico in pravičnost: V razredu so sošolci širili govorice, da je Nada ukradla denar za razredni izlet, kar jo je osramotilo in osamilo. Vid je vedel, da govorice niso resnične, saj je videl, da je denar padel iz torbe in ga je našel učitelj. Bal se je spregovoriti, saj bi ga priljubljeni sošolci lahko izobčili, vendar je zbral pogum in učitelju povedal resnico: »Nada ni ničesar ukradla, denar se je izgubil.« Nada je bila oproščena, razred pa se ji je opravičil. Vidov pogum ni bil za osebno slavo, ampak za pomoč Nadi in vzpostavitev pravičnosti. Njegovo dejanje je okrepilo enotnost razreda, Vid pa se je počutil močnejšega. Če bi molčal, bi krivica povzročila stisko in nezaupanje. Pogum za resnico je prinesel pravičnost in notranjo moč, molk pa bi pustil krivdo in razdore.

Vrednota: POŠTENOST z vidika poguma za resnico in pravičnost je premagovanje strahu pred razkritjem resnice ali popravo krivice, zlasti ko to pomaga drugim.

VAJA 2: Poštenost, ki jo pričakujem

»Poštenje je lep dragulj, vendar precej iz mode.« Angleški pregovor

Veliko stvari jemljemo kot samoumevne. Zdi se nam normalno, da so takšne, kot so, in da bomo dobili, kar pričakujemo. Šele ko nekaj ne izpolni naših pričakovanj, pomislimo, da morda ni bilo pošteno.

Nekaj dojemamo kot pošteno, kadar je v skladu z danimi obljubami ali zapisanimi pravili – skratka, kadar ustreza našim pričakovanjem.

Tudi drugi nas in naša dejanja vidijo kot poštena, če držimo svoje obljube in ravnamo v skladu s splošnimi pričakovanji, ki veljajo v okolju.

Ciljna skupina: otroci 6+

Namen: Včasih rečemo: »To ni pošteno.« Ta izraz so osvojili tudi otroci. Najpogosteje izraža naše občutenje, ko se nekaj ne odvije po naših pričakovanjih ali ko gre neka stvar drugače, kot je napovedano, kot je bilo glede na pravila in predpise pričakovano. Nekaj, na kar smo se zanesli, ni bilo tako, kot smo pričakovali. Otroci skozi to dejavnost z izkušnjo doživijo (ne)poštenost in skozi to tudi pomen poštenosti.

Potek:

1. Pripravimo dve vrečki (škatlici) bonbonov, ki jih otroci poznajo in imajo radi. Eno pustimo v originalni embalaži. Pri drugem pakiranju pa bonbone zamenjamo s kamni, želodi, zmečkanimi papirčki.
2. Obe pakiranji prinesemo do otrok in začnemo pogovor: »Ko kupite v trgovini takšno vrečko bonbonov, kaj pričakujete, da boste našli? Kako bo to videti? Kakšen bo okus?«
3. Pustimo dovolj časa, da otroci govorijo in opišejo svoja pričakovanja. 
4. Otrokom ponudimo vrečko, v kateri so zaviti kamni, nekaj, kar niso bonboni. Ko odvijejo bonbone in imajo dovolj časa, da izrazijo presenečenje, razočaranje … jih vprašamo: »Ste presenečeni? Zakaj ste presenečeni?«
5. Potem odpremo vrečko s pravimi bonboni in jih razdelimo otrokom. Vprašamo jih: »Ali je v tej vrečki tisto, kar ste pričakovali, kar mora biti? Je tudi v njeni notranjosti tisto, kar kaže zunanjost?«
6. Pošteno je, če je v notranjosti vrečke tisto, kar obljublja zunanjost. Pošteni ljudje so tisti, ki naredijo, kar obljubijo, ki govorijo, kar mislijo, in katerih zunanje obnašanje in govorjenje je enako njihovi notranjosti.
7. Otroke vprašamo: »Ali poznate koga, ki je pošten? Ki pove, kar misli, ki naredi, kar je obljubil? Kdaj ste vi pošteni?«

VAJA 3: Najdena torbica ali denarnica

Poštenost se kaže v preprostih in vsakdanjih stvareh, ki nam pridejo na pot. Velike besede o poštenosti nimajo nobene teže, če jih ne spremljajo konkretna dejanja poštenosti, kadar je potreba ali priložnost za to.

Ciljna skupina: otroci 4+

Namen: Kdaj pa kdaj najdemo predmet, ki ga je nekdo pozabil ali izgubil. Otroci, ki sami še niso imeli izkušnje, da bi našli neko stvar, ne vedo, kaj in kako postopati. Pri tej dejavnosti ustvarimo izkušnjo, ki omogoča razmislek, pogovor in konkretno dejanje integritete.

Potek:

1. Učiteljica/vzgojiteljica se dogovori z drugo učiteljico/vzgojiteljico, da ji posodi torbico, v kateri naj bo nekaj denarja, kakšen zanimiv predmet (nakit, kozmetika, telefon …) in bonbon ali drug prigrizek, ki je že odprt. Torbico nastavi (rahlo skrito) na šolskem igrišču oz. dvorišču.
2. Skupina gre na igrišče in se začne igrati skrivalnice. Igrajo se tako dolgo, da nekdo izmed otrok najde torbico. 
3. Vzgojiteljica/učiteljica zbere otroke okrog najdbe in usmerja pogovor:
   1. Kaj je to?
   2. Zakaj pa je bila torbica tukaj zunaj? Kako se je znašla tukaj?
   3. Ali smemo pogledati vanjo?
   4. Verjetno je notri kaj zanimivega? Lahko tisto vzamemo zase?
   5. Čigava pa je? Kako bomo to ugotovili? (Moramo jo preiskati, da najdemo kakšen dokument, ki pove, kdo je lastnik.)
   6. Ko po brskanju odkrijemo dokument, se pogovorimo, ali poznamo to osebo. Ker je iz vrtca/šole, jo bodo otroci verjetno prepoznali.
   7. Kaj bomo naredili sedaj? 
   8. Še eni bonboni so tukaj. Ali si lahko postrežemo z njimi? 
4. Torbico skupaj odnesemo lastniku. Lastnik pokaže veselje in hvaležnost ter otrokom podari bonbone, ki so bili v torbici.
5. Po vrnitvi nadaljujemo pogovor:
   1. Kako se je lastnik počutil, ko je ugotovil, da je torbico nekje izgubil?
   2. Kako se je počutil, ko smo mu jo prinesli nazaj?
   3. Kako ste se počutili vi, otroci?
   4. Kaj bi naredili, če ne bi mogli ugotoviti, čigava je, ali pa osebe, ki bi bila na dokumentu, ne bi (pre)poznali?
      1. Lahko bi koga vprašali.
      2. Poskušali bi najti kakšen kontakt te osebe.
      3. Denarnico bi odnesli na policijsko postajo.
   5. Ste že kdaj našli kaj, kar ni bilo vaše?
   6. Kaj ste naredili?
   7. Zakaj je treba najdene stvari vrniti lastniku?
   8. Kako imenujemo lastnost, da vedno vrnemo stvari, ki niso naše? Poštenost. Morda otroci najdejo še kakšno drugo ustrezno poimenovanje.

VAJA 4: Laž in resnica

»Iskrenost je dostikrat najdrznejša oblika poguma.« William Somerset Maugham

Medijska podoba sveta, kamor sodi tudi tržni in politični marketing, je pogosto izkrivljena. Ta podoba kaže idealne stvari, ki jih v resničnem življenju ni mogoče doseči, ali pa tudi neresnične stvari, ki ne morejo obstajati. Ta medijska podoba zavaja otroke in odrasle in pogosto si tudi ti začnejo predstavljati idealne ali neresnične stvari, kot bi bile resnične in kot da se jim dogajajo.

Ciljna skupina: otroci 5+

Namen: Otroci spoznajo primere laži in resnice ter skozi iskanje teh primerov v vsakdanjem življenju poglobijo svoje razumevanje omenjenih pojmov.

Potek: 

1. Naredimo preprosto tabelo in začnemo govoriti in dodajati preproste primere.
   

Ob vsakem oglasu se z otroki pogovarjamo, ali je to, kar oglas ponuja, resnica ali laž. Kako lahko prepoznamo resnico in laž v oglasih? Zakaj so številni oglasi danes na meji laži ali pa kar prestopijo to mejo?

Prosimo otroke, da nadaljujejo naštevanje laži in resnic.

Ko se tabela napolni, jih vprašamo, kakšna je razlika med lažjo in resnico, in se pogovorimo o odgovorih.

Dejavnost lahko nadaljujemo tako, da si ogledamo nekaj oglasov, ki se vrtijo na TV. Smiselno je, da učitelj izbere nekaj oglasov, ki obljubljajo nemogoče oz. slikajo stvari pretirano lepe in dobre, in nekaj oglasov, ki so precej realistični. 

VAJA 5: Rečem – naredim

Zavedanje, da mora imeti dana beseda težo, je nekaj, kar morajo otroci šele osvojiti. Seveda pa imajo z držanjem dane besede težave tudi številni odrasli. Pri držanju besede gre za celoten cikel. Preden rečem, da bom nekaj naredil, premislim, če to res lahko naredim in če sem predan temu, da to naredim. Če tega ne morem narediti ali če se mi sploh ne zdi pomembno, potem sploh ne rečem oz. ne obljubim. Ko pa enkrat obljubim, je to zaveza, ki se je moram držati. Za odrasle bi to moralo veljati, otroci pa pri tem potrebujejo opominjanje in oporo.

Ciljna skupina: otroci 4+

Namen: Otroci za veliko stvari rečejo, da jih bodo naredili. Na nekatere pozabijo, nekatere poizkusijo, vendar so prezahtevne ali zahtevajo preveč napora, za druge si preprosto premislijo. Pri tej dejavnosti vzgojiteljica vsaj delno spremlja obljube otrok in njihovo uresničevanje in jih spodbudi ter opogumi, da katero od njih tudi naredijo.

Gre za kombinacijo načrtnih dejavnosti in pozornosti na spontane priložnosti, ko otrok reče, da bo nekaj naredil.

Potek: Ko poteče rok za izpolnitev neke obljube, preverimo, kaj je bilo narejeno. Če je bila obljuba izpolnjena, to v neki preprosti obliki praznujemo (zapojemo, se igramo neko igro, pojemo piškote …). Če obljuba ni bila izpolnjena, se pogovorimo z otrokom, kako mu lahko pomagamo, da bo obljubo izpolnil, in postavimo novi rok.

Dejavnost začnemo z načrtovanim dogodkom, ki mu lahko damo naslov ‘Lepo je v naši igralnici/učilnici/šoli’.

Z otroki se pogovarjamo, kaj vse je lepo v igralnici/učilnici/šoli, kaj vse prispeva k našemu dobremu počutju.

Otroke spodbudimo, da odkrivajo, kaj vse bi še lahko prispevalo k boljšemu počutju. Po potrebi jih usmerimo na naslednja področja:

• urejenost prostora,
• zanimive dejavnosti,
• medsebojna prijaznost in pomoč.

Vprašamo jih, kdo lahko te stvari naredi, kdo lahko prispeva k boljšemu počutju. V pogovoru pridemo do tega, da to naredimo le mi sami. 

Otroke spodbudimo, da predlagajo nekaj konkretnega, kar bodo naredili za boljše počutje v učilnici ali šoli. Pri izbiri dejavnosti jim pomagamo tako, da so:

• dovolj preproste zanje (dosegljive),
• časovno opredeljene (do kdaj bo to narejeno),
• ustrezne (res prispevajo k boljšemu počutju v skupini).

Na plakat napišemo ime otroka in zraven njegovo dejavnost ter rok izvedbe. Otrokom povemo, da so to njihove obljube, ki jih morajo držati. Primerno jih spodbujamo, da izpolnijo svoje obljube. 

Pozorni smo na otrokove spontane obljube, ki se nanašajo na druge otroke v razredu ali igralnici in na čas, preživet v vrtcu. Ko slišimo takšno obljubo, vprašamo otroka: »Ali je to tvoja obljuba? Jo napišem na plakat?« Po potrebi preverimo izpolnljivost obljube in se o tem pogovorimo z otrokom. Opozorimo jih na misel: »Obljubim le, kar lahko izpolnim.«

Vsebino pripravil: Danilo Kozoderc