5 TEMELJNIH VREDNOT SLOVENIJE

VAJA 1: Pogovor o vrednoti ‘medsebojna pomoč’ skozi zgodbo

“Več hvaležnosti zasluži, kdor človeku pomaga, da ne pade, kakor tisti, ki ga pobira.” Danski pregovor

Namen: Učenci se zavedo, da medsebojna pomoč ni samoumevna in da jo je treba načrtovati in zavestno usmerjati.

Primer zgodbe: »Skupinsko učenje za test«: Na osnovni šoli so učenci pripravljali pomemben test iz naravoslovja, toda nekateri, npr. Lena, so imeli težave z razumevanjem snovi. Razred je sklenil, da si bodo pomagali med seboj: boljši učenci so organizirali učne skupine, kjer so razlagali snov. Tilen, ki je bil odličen v biologiji, je Leni potrpežljivo razložil fotosintezo, medtem ko je ona pomagala njemu z zapiski, saj je bila zelo organizirana. Drugi učenci so prispevali prigrizke in sokove. Nesebična medsebojna pomoč je vsem omogočila boljše razumevanje snovi, test pa so opravili z odličnimi rezultati. Razred je bil ponosen, učenci pa so se počutili povezane. Ko pa je nekoč skupina zavrnila pomoč sošolcem, rekoč: »Naj se učijo sami!« so se tisti učenci počutili osamljene, njihovi rezultati pa so bili slabši, kar je oslabilo enotnost razreda. Nesebična medsebojna pomoč je prinesla uspeh in veselje, sebičnost pa osamljenost in razdrobljenost.

Vprašanja za pogovor:

• Kaj je učence motiviralo, da so organizirali medsebojno pomoč pri učenju? 
• Kdo je organiziral in vodil to medsebojno pomoč? Ali se lahko to zgodi popolnoma spontano?
• Kako si v vašem razredu pomagate med seboj? Kaj bi lahko izboljšali?

Vrednota: Medsebojna pomoč kot nesebično sodelovanje, ki krepi posameznika in skupnost.

VAJA 2: Ko se pojavi priložnost

»Najboljše v človekovem življenju so majhna dejanja pozornosti in ljubezni, ki nimajo imen in se jih niti ne spominjamo.« William Wordsworth

Namen: Otroci imajo več ali manj občutka, kdaj je treba poskrbeti za vrstnike, jim pomagati ali jih potolažiti. Z načrtnim opazovanjem in opozarjanjem otrok na priložnosti za skrb za druge to dimenzijo pri njih tudi razvijamo.

Potek: Otroke opozorimo, da bomo ta teden posebej pozorni, če bo kdo potreboval kakšno posebno skrb in njihovo pomoč. Pozornost naj bo usmerjena na šolo in tudi na dom ter ostale ustanove, ki jih obiskujemo.

Otroke vprašamo, kako vemo, da drugi potrebujejo pomoč. Pogovorimo se o neposredni prošnji, zunanjih, nebesednih znakih, kot so jok, nemoč, opazovanje, ko nekdo težko opravlja neko nalogo ali je negotov na samem začetku naloge …

Kakšno pomoč potrebujejo vrstniki, družinski člani, udeleženci v drugih ustanovah? Otroci govorijo iz svojih izkušenj in glede na opazovanje drugih. Pomagamo jim še z naslednjimi predlogi:

• pomoč pri učenju,
• poslušanje in pogovor ob stiski,
• pomoč pri težavnem fizičnem opravilu,
• pomoč pri prečkanju ceste,
• tolažba ob bolečini ali žalosti …

Vse predloge zapišemo na plakat. S pomočjo otrok tudi narišemo simbol za vsak predlog. Ob vsakem predlogu se pogovorimo, kako bi v določeni okoliščini pomagali.

Po končanem pogovoru otroke še enkrat opomnimo, naj v naslednjem tednu, desetih dneh ali kar celem mesecu pozorno opazujejo svoje prijatelje v skupini in jim po potrebi in svojih močeh pomagajo. Vsak dan tudi na kratko preverimo, kaj se je dogajalo, kaj so opazili in kako so pomagali.

VAJA 3: Medgeneracijska pomoč/sodelovanje

»Nikoli me ne skrbijo dejanja. Kar me skrbi, je odsotnost dejanj.« Winston Churchill

Medgeneracijsko sodelovanje je velik izziv. Izziv je, ker težko sodelujemo in težko načrtujemo sodelovanje. Načrtovanje sodelovanja seveda zahteva delo in napor. Potencial, ki ga imajo starejše generacije, in čas, ki ga imajo na voljo, je velik. Potencial pa imajo tudi otroci in mladi, potencial, da starejšim dajo občutek, da jih nekdo potrebuje, in seveda, da jim posredujejo znanje in veščine, ki jih mladi imajo, starejši pa potrebujejo. 

Ciljna skupina: otroci 4+, stari starši

Namen: Če želimo medgeneracijsko sodelovanje in razumevanje, ne zadostuje eno srečanje z dedki in babicami na leto. Treba je vzpostaviti stalno in redno srečevanje in sodelovanje. To zahteva načrtno delo in precej vloženega napora. Ob takšnem delovanju potrebujemo tudi zavedanje, da se spremembe zgodijo šele čez čas. 

Za načrtovanje te dejavnosti moramo premisliti: 

• Katera znanja in veščine, ki jih imajo (nekateri) starejši, si želimo tudi sami?
• Za katera znanja in veščine bi bilo dobrodošlo, da bi jih starejši posredovali otrokom?
• Kaj potrebujejo starejši in bi jih to lahko naučili ali jim pri tem pomagali otroci?

Potek: Iščemo dejavnosti, ki bi lahko bile kontinuirane. Nekaj možnosti:

• Dedke in babice povabimo enkrat tedensko na skupno telovadbo z otroki. Vabilo nenehno ponavljamo, da se število udeležencev sčasoma poveča.
• Dedke in babice povabimo na srečanje in jih tam povprašamo, kaj bi lahko naučili otroke oz. počeli skupaj z njimi. Pripravimo seznam in časovno razporeditev tako, da je približno vsak teden v skupini en dedek oz. ena babica. Lahko pa tudi več dedkov oz. babic pripravi posamezno srečanje. Dedke in babice lahko vključujemo v razširjeni program.
• Če je mogoče, lahko skupina otrok vsak teden obišče dom za ostarele, kjer pripravijo nastop, igrajo družabne igre s starejšimi, se učijo drug od drugega …
• Dedek ali babica lahko vodi interesno dejavnost ali krožek na šoli.
• Babice ali dedki lahko prihajajo v vrtec vsak dan in v skupinah prebirajo ali pripovedujejo pravljice.
• …

VAJA 4: Pomagati – ko se pojavi priložnost

»Najboljše v človekovem življenju so majhna dejanja pozornosti in ljubezni, ki nimajo imen in se jih niti ne spominjamo.« William Wordsworth

Vzgoja za vrednote je vedno vzgoja za odprtost, da vidimo in prepoznamo potrebe ljudi, ki jih srečujemo, in je pripravljenost, da v danem trenutku naredimo, kar je najbolj potrebno.

Ciljna skupina: otroci 6+

Namen: Otroci imajo več ali manj občutka, kdaj je treba poskrbeti za vrstnike, jim pomagati ali jih potolažiti. Z načrtnim opazovanjem in opozarjanjem otrok na priložnosti za skrb za druge to dimenzijo pri njih tudi razvijamo.

Potek: Tudi sami opazujemo otroke pri igri in dejavnostih. Kako se odzivajo, ko nekdo pade, joče ali potrebuje pomoč? Pri katerem elementu pomoči imajo največ težav? Kaj jim gre dobro od rok? Opazujemo vsakega posameznika in si lahko zabeležimo tudi njegovo skrb za druge. Po potrebi sami pomagamo ali usmerimo in opogumimo drugega otroka, da ponudi pomoč.

Otroke opozorimo, da bomo v tem tednu posebej pozorni, če bo kdo potreboval kakšno posebno skrb in njihovo pomoč.

Otroke vprašamo, kako vemo, da drugi potrebujejo pomoč. Pogovorimo se o prošnji, zunanjih, nebesednih znakih, kot so jok, nemoč …

Kakšno pomoč potrebujejo otroci? Otroci govorijo iz svojih izkušenj in glede na opazovanje drugih. Pomagamo jim še z naslednjimi predlogi:

• pomoč pri obuvanju in oblačenju,
• pomoč na igralih,
• ko si nekdo še ne zna sam narezati hrane,
• ko nekdo pade in se udari ali poškoduje,
• ko je nekdo žalosten …

Vse predloge zapišemo na plakat. S pomočjo otrok tudi narišemo simbol za vsak predlog.

Ob vsakem predlogu se pogovorimo, kako bi v določeni okoliščini pomagali.

Po končanem pogovoru otroke še enkrat opomnimo, naj v naslednjem tednu, desetih dneh ali kar celem mesecu pozorno opazujejo svoje prijatelje v skupini in jim po potrebi in svojih močeh pomagajo.

Vsak dan tudi na kratko preverimo, kaj se je dogajalo, kaj so opazili in kako so pomagali.

VAJA 5: Opazimo sopomoč

Kaj izpostavimo kot nekaj pozitivnega? Kaj postavimo na oder? 

Potek: Otrokom povemo, da bomo en mesec opazovali, kdo je storil nekaj lepega – da je torej nekomu nekaj pomagal. 

Eno tablo namenimo temu, da bomo ves mesec zapisovali ta lepa dejanja. Lahko dobimo tudi večji plakat in ga obesimo na steno. 

Naloga otrokom je, da opazujejo, kdaj bo kdo naredil nekaj lepega za drugega, torej nekaj pomagal. Ne smejo zapisati in omenjati sebe, ampak lahko izpostavijo sošolca. Primer pove učiteljici, ki zapiše lepo dejanje in poleg ime tistega, ki je to dejanje naredil. 

Po končanem mesecu dni preberemo vsa lepa dejanja in osebe, ki so to storile in pri vsakem posebej zaploskamo. 

S tem otrokom kažemo, da je vredno izpostavljati in pohvaliti ter zaposloskati lepih dejanjem sopomoči. 

Vsebino pripravil: Danilo Kozoderc