Rodila se je staršema, ki sta imela majhno kmetijo. Na Goričkem, kjer so dišeči travniki in cvetoči sadovnjaki. Polno zdravega sadja in zelenjave. Osnovno šolo je obiskovala v Sloveniji, pri petnajstih letih pa se je odločila za nadaljevanje šolanja v Avstriji. Končala je srednjo trgovsko šolo, potem pa se je vrnila nazaj domov.
»’V Ljubljano bom šla,’ sem nekega dne rekla mami.
Ni se čudila moji odločitvi, ampak jo je spoštovala. Spoštovanje in zaupanje sta bili njeni vrlini. Vedela je, da je rojstna vasica zame premajhna.
Ob slovesu mi je v roke dala listek z naslovom z besedami: ‘Stric te čaka in vesel te bo. Kako boš prišla do njega, pa je tvoja stvar.’
Pokimala sem, saj sem vedela, da se bom res morala sama znajti. Do Murske Sobote sem šla z enim avtobusom, potem pa sem presedla na drugega in se odpeljala v Ljubljano. Na avtobusni postaji sem izstopila, obstala in radovedno gledala okoli sebe.
Velika postaja, polna avtobusov, vse naokrog pa visoke stolpnice in arhitekturno zanimive, lepe hiše. Po začetnem navdušenju sem iz žepa potegnila stričev naslov. Še sanjalo se mi ni, kje živi, zato sem poiskala policaja in ga vljudno prosila za pomoč.
Nasmehnil se je in mi z roko pokazal, v katero smer naj grem: ‘Pojdi naravnost do velike rumene hiše, tam zavij levo, potem pa vprašaj, kam moraš naprej.’
Če verjamete ali ne, sem morala kar nekajkrat vprašati za pot. Kar nekaj policajev sem morala najti in jih vprašati, a na koncu sem prišla pred prava vrata. Pogumno sem pozvonila in nestrpno čakala, da so se ta odprla. Na pragu je stal moj dobrodušni stric, ki kljub invalidnosti ni izgubil veselja do življenja.«
»To je lepo. Je bil bolan?«
»Ne. V mladosti si je poškodoval nogo, zato je šepal, a to ga v resnici ni hudo motilo. Tudi on se je preselil iz Jesenic v Ljubljano, se oženil, zaposlil in veselo živel. Nič mu ni manjkalo.«
»Vas je debelo pogledal?«
»O, ja, me je. Oba z ženo, a sta me bila iz srca vesela. Ko sem jima povedala, kako sem prišla do njiju, me je stric pogledal izpod štrlečih obrvi in se jezil.
‘O, ti punčara! Le od kod tebi pogum, da si spraševala prav policaje? Tega si ne bi upala nobena druga podeželska deklica!’ je rekel.
‘O, ti striček moj. Najprej sem spraševala mimoidoče, pa nihče ni vedel. Policajem sem zaupala, saj morajo poznati mesto, v katerem delajo.’
Nasmehnil se je, jaz pa sem mu rekla: ‘Če sem si upala domačemu župniku povedati, da nam ne zaupa in ne spoštuje naših mnenj, sem tudi policajem spoštljivo upala reči, da ne vem, kam naj grem.’«
»Je imel stric še kakšne pomisleke?«
»Ne. Rekel je samo, da se bo trudil spoštovati moje mnenje, da se bomo čim bolje razumeli. Pomagal mi je, dokler nisem našla službe in si privarčevala toliko, da sem lahko samostojno zaživela.«
Poslušala sem jo s posebnim spoštovanjem.
Gospa Kristina je na koncu pripomnila: »Ko sem odhajala, mi je stric rekel: ‘Všeč mi je, ker si tako pogumna. Ker znaš ceniti sama sebe, te bodo cenili in spoštovali tudi drugi. To je življenjsko pravilo. Zapomni si to.’«
Darinka Kobal, 28. 10. 2026
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)