Z vsem je zadovoljna in vsak trenutek je pripravljena komurkoli pomagati. Ker kot prostovoljka, ki delam tam, vsaj malo poznam stanovalce, vem, da je med njimi vse več nezadovoljnih in godrnjavih, zato se mi zdijo ljudje, kot je Angelca, posebno dragoceni.
»Veš, tukaj je zelo dobra hrana. Pa tudi veliko jo je. Ne potrebujem toliko, saj že vse življenje jem zmerno. Žalosti me, ker so nekateri tako izbirčni in nezadovoljni.«
Gledala sem jo in iznenada me je presenetilo, kako se je razveselila.
»A veš, da sem bila v jeseni na morju? Za teden dni so mi dovolili zapustiti dom. Z izseljenci zahajamo v Portorož.«
Za nekaj časa je utihnila, nato je nadaljevala: »Tako rada sem na morju in v vodi, zato sem si tudi letos želela iti tja. Preden sem šla v dom, sem bila namreč na morju vsako leto. Letos je šla z menoj prijateljica Mimi, jaz pa sem plačala za obe. Ona nima denarja, jaz ga pa imam. Ker sem pri vsaki stvari zmerna, saj potrebujem in si želim tako malo, dam lahko vsak mesec nekaj na stran in se nabere. Zato mi ni bilo težko plačati še zanjo.«
Ostala sem brez besed, ker resnici na ljubo ne poznam nikogar, ki bi bil tako radodaren. Opazila je moje presenečenje.
»Veš, ko mi je pripovedovala o tem, kako težko življenje je imela ter kako si nikoli ni nič privoščila in ni nikamor šla, mi je notranji glas namignil, da jo moram osrečiti.«
Zazdelo se ji je, da bom kaj rekla o tem notranjem glasu, a sem jo samo poslušala. Nadaljevala je: »Zdi se mi, da se je ta notranji glas v ljudeh kar izgubil. Včasih nas je pogosto opomnil, česa ne delamo prav. Ali pa nas je opozoril, kdaj je čas, da drug drugemu priskočimo na pomoč in si pomagamo. Večkrat bi si morali pomagati med seboj. Kaj misliš? Ti poznaš svoj notranji glas?«
Bila sem tiho, samo poslušala sem jo. Ona pa me je gledala in čakala na to, da bom končno kaj rekla, potem pa je sama zaključila to zgodbo: »Ko smo se peljali z avtobusom, je zajokala od sreče, meni pa so se prav tako orosile oči. Ampak če jokaš od veselja, je to kar v redu.«
»Vse to je res, a zdi se mi, da v življenju preprosto ne gre tako. Bilo pa bi lepo in prav, če bi bilo tako – lepše kot je sedaj,« sem le rekla, v mislih pa sem tiho hrepenela po takih časih.
Darinka Kobal, 12. 2. 2026
Italiano 
Slovenščina 
Magyar 
English (UK)