Uvod v zgodbo govori o živalih. Napisala ga je ženska, ki je svoje življenje posvetila zavrženim, zanemarjenim, poškodovanim, sestradanim, bolnim, ostarelim in predvsem nedoraslim ubogim živalskim dušicam. Nikoli ni pogledala stran, ko so se te znašle ob robu cestišča povožene, odvržene v škatlah v smetnjakih ali zavezane v vrečah v grmovju. Podhranjene, podhlajene, na robu življenja, korak pred smrtjo.
Že nekaj časa razmišljam, katero od zgodb bi izvzela in napisala o Enesi. O neumorni reševalki neželenih, zanemarjenih in odvrženih mačjih mladičkov ter zapuščenih, obolelih in odvrženih odraslih mačk, ki jim življenje ni ponudilo lepega začetka, a so zaradi nje doživeli najlepši možni konec njihovih nesrečnih mačjih zgodb. O srčni ljubiteljici živali, ob katerih večina ljudi pogleda stran, sama pa jim ponudi hrano, zavetje in veterinarsko oskrbo tudi takrat, ko sama skoraj ne more pokriti svojih mesečnih stroškov. O čvrsti, odločni, a čuteči in srčni ženski, ki pomaga tudi ljudem, za katere postanejo vsakodnevna opravila težka in naporna zaradi bolezni, starosti in tegob. To torej ne bo ravno zgodba, ampak le zapis o njej.
Prevzele so me njene odlike, o katerih vedno znova slišim ali berem; pokončna delavska poštenost, kruta, trda in človeška iskrenost ter neverjeten pogum, da vedno naredi tisto, česar si marsikdo drug ne bi upal.
Poštenost pri delu ter v odnosih z domačimi, s sodelavci in z okoljem, v katerem živi. Iskrenost do sebe, ko govori o sebi, svojih težavah, bremenih, pa tudi radostih in veselju, o svojih odločitvah, življenjski poti, družini, ljubezni do živali. Pogum, ko odkrito in odprto spregovori o najbolj bolečih, perečih, pa tudi tabuiziranih ali pod preprogo pometenih temah. V življenju ne srečaš veliko takšnih oseb. Lahko jo ceniš in podpiraš, ji čestitaš ob njenih nenavadnih uspehih, lahko pa jo zavračaš, ker v nekaterih vzbuja odpor, zavist ali celo frustracije, ker so njene besede velikokrat kot ostre puščice, ki zadenejo točne te in tam, kjer je srž problema.
Enesa Marković je torej maček – tiger, ki je v resnici njen mačji kralj domovanja. Pod njegovim imenom se skrije, kadar piše objave za socialna omrežja. Rada berem zapise, ki jih pod psevdonimom Tiger piše Enesa. Telefonski pogovori z njo pa so lahko zelo terapevtske narave. Odkar se je preselila iz Trbovelj, se ne vidiva več.
Tiger je v resnici njen pogumni tigrasti muc, ki skrbi, da je pod njihovo streho zabavno, zanimivo in stresno. V resnični zgodbi poleg njega nastopajo tudi njuni sostanovalci. Poleg ljudi z njo živi še osem drugih mačk, dva psa, še posebej pomembna sta veliki Aro in en zajček. Enesa pravi, da bi k sebi z veseljem sprejela še koze, ovce, … No, opice bi bile vseeno že malo preveč. Pošteno povedano s(m)o nekateri ljudje res bolj primati kot pripadniki vrste homo sapiens.
Včasih so zapisi in pogovori z Eneso sočno začinjeni z zasavskim dialektom in tudi kakšno kletvico, čeprav se je nekaj časa nazaj preselila iz majhnega stanovanja v Trbovljah v kmečko hišo na podeželju v posavskih hribih. Tam je našla svoj raj in dobre, enako misleče ljudi.
Pošteno pove, da je treba stopiti iz cone udobja in narediti nekaj drugače, čeprav to ni lahko. Je ženska brez dlake na jeziku, a tako zelo odločna in pogumna, da določenim ljudem hitro postane trn v peti. Iskreno govori o sebi in o svojih tegobah, povezanih z menopavzo, s katerimi se lahko poistovetim. Ko ji živčke kravžljajo ljudje brez razumevanja in spoštovanja do ljudi in predvsem živali, ko ji hrbtenica in sklepi povedo, da ni več v letih, ko je dovoljeno živeti na polnih obratih.
Pošteno pove, da se odlično počuti, ko pred hišo postavi montažni bazen. Ob njem uživa bolj, kot ob kakšni mondeni plaži na morju. Takšnega oddiha si zaradi svoje nizke plače namreč ne more privoščiti. Svoje prihodke raje nameni reševanju zapuščenih, s strani ljudi zlorabljenih in odvrženih muck. Slednjih je v svojem življenju na dudico és turnuse ter s pomočjo srčne veterine Knez iz Trbovelj rešila ogromno.
Iskreno in pošteno govori o svoji naporni službi, ki jo ima rada zato, ker jo sodelavke, vodje in direktor cenijo in spoštujejo. Poleg tega se v kolektivu počuti boljše in bolj sprejeto kot kjerkoli drugje pred tem. Vendar pa pošteno, pogumno in na glas pove, da so poklici v javnih ustanovah, kjer bivajo najranljivejši, starostniki in onemogli, najbolj podcenjeni, nepravično porinjeni na dno plačnih lestvic, družbeno razvrednoteni, a v takih ustanovah nepogrešljivi.
Dela v kuhinji doma upokojencev, kjer je poleti peklensko vroče, vlaga je neznosna, delo pa fizično naporno. Vendar je tam veliko smeha in iskrenih objemov, srca sodelavk pa so na pravem mestu. V zapisih in na glas pošteno in pogumno trka na vest oblastnikov, da se kljub poštenemu, trdemu in predanemu delu s prejetim mesečnim zneskom težko prebije skozi mesec. Pa vendar vsakič znova doda, da v denarju in materialnih dobrinah ni sreče. Sreča je v poštenosti, pristnih objemih, iskrenosti in v pozitivnem občutku, ko nasmeji ljudi. Sama pravi: »Ko se smejimo, se sproščajo endorfini. Stres, negativa – vse to gre ven. In zato je vsaka stvar lahkotnejša, mirnejša in lažje prebavljiva. Negodovalci pa ostajajo negodovalci. Vedno bo tako. Vedno lahko spremenimo le sebe …«
Vso svoje življenje živi skromno, kar pa ne pomeni, da ni bogata. To, da v bistvu je, vsakič znova izraža na glas, srčno, iskreno in pogumno. Bogatijo jo odnosi z ljudmi in živalmi, katerim pomaga v najtežjih trenutkih in s katerimi deli svoj dom, posteljo, hrano in življenje. Bogata je, ker ima svojo družino. Njeni hčeri z njo delita iste vrednote ter ne obrnejo hrbta pomoči potrebnim in nebogljenim. In bogata je, ker je poštena; do sebe, do ljudi, ki jim pusti blizu, in do okolja, v katerem živi in dela.
Njen zapis: »V materialnem smislu nisem nikoli ničesar imela. Pa tudi, če sem imela, je bilo, kot da nisem. Celo življenje sem poslušala, da je dobrota sirota. Je. Ne rečem, da ni. A zaradi nje ponoči mirno spim. Pustimo zdaj starostne tegobe. Govorim predvsem o čistem srcu, poštenosti. Poslušala sem tudi, da ne bom imela česa zapustiti svojim otrokom. Ja, priznam, da me je to bolelo, a drugačno delovanje ni šlo skupaj z mojim karakterjem. Kupovanje, gradnja, odrekanja – delati vse drugo in se ne posvečati dobrobiti živali.
Rekli so mi tudi, da ne morem rešiti celega sveta. Morda res, a rešila sem tisto malo, nebogljeno in drobno stogramsko bitje, ki mi zdaj pleza po glavi in obme briše svoje nogice, kot da sem predpražnik. Takšnih nogic je bilo ogromno in ob tej misli sem najsrečnejša. To pa je tudi najpomembnejše. Zaradi tega sem srečna. Živali, ki so na varnem in s polnimi želodčki.
Seveda sem tudi svojim otrokom marsikaj zapustila. Ko vidim, kako se sestri objameta, če se dolgo časa ne vidita. Ko vidim, da katera od njiju ustavi avto in s tem tudi ves promet v ranih jutranjih urah, da bi pobrala trupelce, za katerega se izkaže, da je kljub trku z avtom živo, in naredi vse, da tako tudi ostane. Ko občutim njuno empatijo do soljudi, živali ter spoštovanje do starejših in posebnih … O ja, dragi moji, pa še kako veliko zapuščino sem jima zapustila. Mogoče nimam ničesar, a hkrati imam ves zaklad tega sveta. Okoli mene so ljudje, za kakršne sem celo življenje molila k Bogu. Mogoče ni vedno vse idealno, a je znosno in ponosno. In vedno rečem, da sem, dokler mi bo mar za vse to, bogataš.
Ko bom enkrat odšla, bom veliko zapustila. Ni vedno vse v materialnosti. Ničesar ne odneseš s seboj. Moraš pa živeti sam s seboj in to je marsikomu najtežje. Verjamem, da sem, dokler bo moja duša lahkotna, na pravi poti.«
Katja Mikula
Magyar 
Slovenščina 
Italiano 
English (UK)