V torek dopoldne je bilo v Vrtcu Zreče v zraku nekaj posebnega. Že ob vstopu vanj si lahko čutil, da ni običajen dan.
Debeli rtič je bil kraj, ki je dišal po otroštvu. Po svobodi, borovcih, slanem zraku in večerih, polnih smeha.
Prebivalci Spodnje Nove vasi pri Slovenski Bistrici so živeli skromno ter v povezavi z naravo in drug z drugim.
Pred leti, ko je bila pomlad še hladna, jutranji zrak pa prepojen z vonjem po zemlji in vlažni travi, se je na robu vasi zgodilo nekaj, kar še danes živi v spominu kot tih opomin na moč sočutja.
Naša hiša v Slovenski Bistrici ni bila velika, a je trdno stala, kot da ve, zakaj je tam. Njeni zidovi so dišali po kruhu, ki ga je babi pekla v krušni peči, in po zeliščih, ki so sušena visela nad štedilnikom.
Svoje zgodnje otroštvo sem preživela v samem srcu Slovenske Bistrice na živahni ulici, ki je potekala vzporedno s stadionom.
V samem srcu Izole, med ozkimi uličicami, soljo v zraku in šepetom valov je živela gospa po imenu Radojka Milinčevič.
Ob stoletnici smrti Adelme von Vay, ženske, ki je presegla svoj čas in prostor, Slovenske Konjice predstavljajo razstavo, ki je več kot le prikaz zgodovine – je dialog s skrivnostjo, svetlobo in dediščino, ki seže onkraj običajnega.
V obdobju med otroško brezskrbnostjo in prvim spoznanjem, da svet okoli nas ni samoumeven, smo se zbrali – skupina vrstnikov, prijateljev, otrok s srci, ki so bila večja od naših dlani.
Sodelujte tudi vi
Pošljite nam svojo zgodbo ali zgodbo znanca, ki prikazuje, kako živite te temeljne vrednote. Kako se spoštujemo in zaupamo, kako smo ostali zvesti poštenosti, si pomagamo, izkazujemo pripadnost in ohranjamo zmernost.
Slovenščina 
Italiano 
Magyar